Da je pozimi mraz je splošno znano, da pa za določen vzpon potrebuješ mraz pa verjetno ni povsem. V Neveji je bilo zjutraj sicer mraz, ampak ne pretirano kakih - 15. Cesta na Pecol je sicer tu in tam malo poledenela, ampak sploh ni bilo težav. Na Pecolu je bilo že vse v soncu in lepotec se je kar bleščal. Trda špura mi ni bila preveč všeč, zato sem šel malo po svoje, ampak, kaj ko je vse zdrsano, srenači in pravilna tehnika sta mi omogočila lepo vzpenjanje. Če bi šel samo turno smučat, Pecola v teh razmerah sigurno ne bi izbral. Ko se malo razgledam vidim visoko zgoraj dva človeka, kmalu naletim na nahrbtnik in dvojne krplje, pod vstopom v steno, še na manjši nahrbtnik, vrvi, ledne kline, palice. Ta dva sta se pa opremila si mislim, ko odločim smuči pod bližnjo skalo in se še sam opremim. Prvo grapco sta lepo popikala, idelane razmere ugotavljam. Grem naprej po sledeh predhodnikov in glej sta me zavedla, sledi so šle kar nekam naravnost gor, jaz pa grem v okviru letne poti v desno. Razmere odlične, sneg trd, suh, brezvetrje, sonček. Ko pridem pod "Pipanovo lojtro" oprezam za onima dvema, pa jih ne vidim, ko pridem še višje, vidim zadnjega, ki je splezal skozi preduh. Z varovanja snamem cepin in ga spravim v nahrbtnik, ter se pripnem na jeklenico in zaplezam gor proti "lojtri". Malo je snega, nekaj ledu in veliko kopne skale, na lojtri mi gre odlično. Hitro sem zgoraj, kjer eden od onih varuje drugega, ki je zadaj na vrvi na Zajzerski strani. Spregovorimo par besed in grem naprej. Vse nedotaknjeno, majčkeno me skrbi greben, čeprav ga v nulo poznam, ampak bolj v kopnih razmerah. Vem, da bo vsaj na treh mestih treba na severno Zajzersko stran, pa opasti bi lahko bile nevarne. Sneg na južni strani večinom trd, na grebenu in severni strani sipek, ampak podlaga je trda. Lepo mi gre, vrh je vse bližje, Italijana sta še daleč za mano. Pridem do križa, pa še par korakov naprej. Razgled seže do konca, torej popolno. Dober občutek. Grem nazaj, od SZ malo vleče, najdem zavetje na sončku, pijem, na turi sicer nikoli ne jem, tokrat košček čokolade. Potem prideta na vrh Italijana, seveda si čestitamo, Andrea in Riccardo, Tržačana, tudi jamarja, poznata vsa brezna na Kaninu. Malo se pogovarjamo, malo razgledujemo, vidim, da prav veliko gora ne poznata, še posebej ne tistih v bližnji Karniji, zato pa poznata Mangrt, Jalovec, Krn, Triglav...Dolina je še daleč. S sestopom pričnem prvi, onadva za mano, tudi za dol se varujeta na vrvi, lepo nam gre. No pod lojtro se ustavita, jaz grem naprej. Kmalu sem spodaj pri smučeh. Čeprav je ves dan svetilo sonce, se sneg ni niti za mm omehčal. Pa mi ni važno, odsmučam, delam dolga prečenja. Niti enkrat se sneg ne predre, pazim na kamenje. Držim se visoko, tako, da se lepo pripeljem do koče Brazza. Malo posedim, pogledujem gor proti vrhu, pa na drugo senčno stran Kanina, pa dol proti Furlanski ravnini. Nič, bo treba naprej, sonce se spušča za Žrd, po cesti leti kot sneta sekira, v Neveji pa spet mraz, ampak ni pretirano hladno.