Poldašnja špica - Jof di Miezegnot

Včeraj 7.5.2011 sva se podala na Poldašnjo špico.
Kljub ne tako zgodnji uri sva bila v Zajzeri zjutraj prva. Mimo koče Grego sva hitro prispela do sedla Rudni vrh. Tam sva se odcepila proti Poldašnji špici.
Do zavetišča Gemona poteka pot po gozdu. Celo pot naju je spremljalo oglašanje ruševcev. Pot je povsem kopna.
Nad zavetiščem sva zagledala vrh Poldašnje špice. Kljub oceni, da gre za zelo lahek pristop, sva bila nekaj deset metrov pod vrhom presenečena nad izredno krušljivo skalo. Občutek sva imela, kot bi hodila po kredi. Gre za sicer kratek del, ki preči manjšo grapo.
Vrh je zelo razgleden. V gorah nekako nisva vajena poslušanja prometa, čemur se na tem vrhu ne moremo izogniti. Kanalska dolina proti severu je seveda zelo
prometna.
Vseskozi nama je pogled uhajal na drzne stene Montaža, Viša in Naboisa.
Sestop po isti poti.
Slika so tukaj: http://www.petersfoto.si

Ali je kdo kaj bil zadnje čase na Poldašnji špici in to iz Valbrune preko Strehice oz. Ravne?

Kakšna je kaj pot in kakšne so razmere? Baje je del poti odnesel plaz in baje je sploh zelo krušljiva? Kaj pa tisti grapi v opisu? Sta težki? Izpostavljeni?

Hvala za odgovor!

Včeraj šel na Poldašnjo špico iz Valbrune preko Stehice. Ime naj bi baje pravilno bilo Poldnašnja špica kar je morda bolj smiselno glede na to, da rečemo 'poldne', ne pa 'polde'. Če bi bila gora v Sloveniji in bolj znana bi se preklali okoli tega tako kot o Mangart-Mangrt, Prisojnik-Prisank in še čem, tako pa takih debat okoli tega imena ni toliko.

Kolo najprej zapeljem na Zajzero in ga skrijem v grmovje za nekim ograjenim območjem še pred mostom, čez sedaj suho strugo. Verjetno kaka stara opuščena kasarna. Nato se zapeljem nazaj v Valbruno kjer parkiram nekje na pol poti med križiščem za Zajzero in izhodiščem.

Ko pridem do gozdne poti se začnem vzpenjati proti sedlu Za vrhom(Sella Nebria). Čez njega naj bi menda jezdil sam Napoleon... tako se vsaj govori. Iz vrha sedla(markacija na podnožju daljnovoda) skočim spotoma še na bližnji Podgorski vrh(Monte Nebria). Pot gre skozi krajši tunel. Kdor je klavstrofobičen ali hoče narediti krožno turo pa gre lahko na Monte Nebria že takoj po startu gozdne potke iz Valbrune(smerokaz). Obe poti prideta na vrh. Takoj ko stopimo s kolovoza(smerokaz za vrh celo tudi v slovenščini) nam je za silo speljana žica v pomoč pri nekoliko drsljivem kratkem spustu nato pa se zopet dvignemo in imamo do vrha še kake 15 min. Razgled na Kanalsko dolino(Ukve, Valbruna), vidi se tudi že Poldašnja špica a je bila še v oblakih, ki so se zjutraj le počasi razkrajali.

No, ko pridem nazaj na sedlo se je že pokazalo sonce. Nadaljujem proti Planini Strehica, čez hudournik, po njem pa najbolj strm del poti(če zanemarimo vršnje grape) čez okljuke do jase z lepo hišico. Na Strehici(Malga Strechizza - italijani imajo velik talent za poitaljančevanje pristnih slovenskih imen) malo počijem nato se odpravim naprej in po kake 20 min pridem do odcepa za Poldašnjo špico kjer se priključi pot čez Planino Ravna, ki pa je od tam pravzaprav za vogalom. To izkoristim in si grem ogledati znamenito kapelo Zitta - posvečeno zadnji avstrijski cesarici. Tam naj bi bila stara vpisna knjiga kjer so vpisi še od leta 1969 dalje a so jo očitno med tem zamenjali(verjetno ob obnovi kapelice leta 2007, ker so od takrat dalje vpisi v novi knjigi).

Od kapele kjer se odpočijem in pomalicam se odpravim nazaj proti križišču in zavijem proti Poldašnji špici. Sprva gre pot skozi gozd nato pa na odprto in tam se tudi odpre pogled na Špico od blizu. Oblaki okoli nje, ki so bili vidni še na Strehici so se že razkadili. Po nekoliko krušljivi in drsljivi poti prispem do sedla, kje se odpre pogled na Viš in Montaž. Na levo se ves čas ob poti vidijo Višarije s Kamnitim lovcem.

Pot se malo potem spusti nato pa se začnejo tiste grape, ki naj bi bile po opisu na teh straneh zahtevne a niso kak večji bav bav(morda zadnja pred zaključnim grebenom pa še ta ima že lepo uhojene stopinje predhodnikov po katerih sem se ravnal). Pot je res krušljiva, drsljiva in mestoma rahlo izpostavljena a kaj je avtor opisa mislil z 'zahtevno' potjo, ostaja njegova skrivnost...

Vršnji greben je potem malo zoprn a zgolj orijentacijsko zaradi zbledelih markacij zaradi katerih malo zaidem v drobir v katerem malo poplezam, prečim, se vzpnem,... in zopet pridem na markacije, ki me mimo še enega bunkerja(s katerimi je gora posejana) pripelje na vrh. In ja, na vrhu se zaradi izpostavljene lege(kot je napisal že predhodnik) res sliši promet iz Kanalske doline. Razgled: vse kar se je že s poti videlo plus Karnijci z npr. Ojstrnikom pa še Tromeja, no Mangart in tam okoli naših Julijcev ostaja v oblakih.

Sestopim po poti, ki ni v vršnem grebenu nič manj zahtevnejša čeprav je na tem portalu označena za lahko. Nekoliko strma, krušljiva, treba pa je preplezati celo en cca 5-6 m velik skalni skok kar ni ravno običajno za lahke poti. Ko pridem na normalno pot je le še kake 5-10 min do bivaka Gemona. Tam se odcepi tista propadla in zaprta pot na Pipar in na Dve špici. Za nas smrtnike smrtno nevarna, za prekaljene borce najtežjih poti, ferat in še morda česa alpinističnega pa morda niti ne. Pa če bi le kdo tvegal(na lastno odgovornost) je pot baje v rangu zelo zahtevnega brezpotja, čelada pa obvezna ker baje vsenaokoli frči!

Jaz grem proti Zajzeri,do Somdogne po lepi gozdni poti. No na Somdogni se lepo odkrije Mangart, žal pa na tisti višini samo še on štrli ven izza bližnjih gora, no če bi se oblaki razkadili ko sem bil še gor bi se videlo še kaj več(verjetno ves greben Ponc pa Jalovec pa še kaj).

V Riffugio Grego paše spet pir na to pa po malo smotani gruščnati poti na Zajzero in s kolesom nazaj v Valbruno in domov. Pa je še en lep izlet za mano.

Še dobro, da se vedno dan ne pozna po jutru, saj današnje ponovno ni obetalo...začela v Ovčji vasi in že sopihala po makedam cesti skozi gozd (prepovedano za promet, kazen 82 ojrov), kjer pot s ceste po dobre pol ure zavije na strmo gozdno stezico in kmalu sem bila na planini Ravna. Malo višje se ustavim pri kapelici Zita in razgledni točki, nato nadaljujem čez temen smrekov gozd do mojega današnjega cilja. Ker pa rada delam krožne turce, če se le da in tudi če to pomeni hojo po asfaltni cesti, sestopim v dolino Zajzera...se je splačalo. Sestop z vrha krušljiv, ponekod kar zmanjka poti, saj jo je odneslo, a gre. Ustavim se pri bivaku Gemona in obsedim z očmi prilepljenimi na stene in vrhove obeh sosednjih velikanov, ki se zdita kot na dlani. Nadaljujem do planine Rudni vrh in naprej mimo koče Grego, do doline Zajzere. Tu sledi še zadnji postanek na travniku s čudovitimi razgledi, nato pa še malo "nabijanja" do avta (hmmm, kolo bi bila danes super izbira, a kaj ko nisem rozka zastonj, hehe)
Pot mi je bila všeč, je razgibana, od mehke gozdne stezice, skupaj z jesenskimi barvami, do poti, ki jo je odneslo ali pa je zelo krušljiva, markacije pri vzponu višje od planine že slabo vidne, pot vzpona in sestopa malce krušljiva, drugače vse ok, kar dosti je ostankov vojne, od kavern, bunkerjev, rovov, ruševin,...vreme pa od jutranje oblačnosti, močnega vetra na vrhu, do vročine in sončka...imela vse, razgledi ponovno pravljični...

rozka ti si res čist divjakaj si mogoče z Bovca? rada prebiram tvoje objave, dobim kak namig...za kako turo v teh naših koncih

@rozka
...peta fotografija...pa ja nisi imela ti kaj pri tem...

turbo
če bi le lahko, bi ta lepotec še skakljal naokoli

Revček, ja

Objokovanje ga ne zbudilo. Narava ga je dala, narava ga je vzela. Saj so še drugi........

Zadnjič sem zapisal, da najlepše šele prihaja, pa je kar prehitro prišlo. Zapeljem se v Zajzero, cesta splužena do kasarn, avto z višjim podvozjem pride tudi do kapelice. Snega dobrih 20 cm, gazi nobene, skozi gozd gre kar lepo, tu in tam se kaj vsuje z dreves, sicer pa nič posebnega. Pri koči Grego je snega že okoli pol metra, nadaljujem na sedlo Rudnih vrh in naprej do planine. Sneg je suh in ga je užitek gaziti. Do bivaka ni težav, le foto utrinkov je toliko, da bi lahko kar naprej slikal. Pri bivaku sledi kratek počitek, potem pa naprej na vrh. V zametih je snega tudi krepko prek kolen, ampak gre. Kratek postanek na vrhu, potem pa po lastni gazi nazaj. Vikend bo lep, gaz je narejena, zato turo več kot priporočam, pred 9. jutranjo uro skoraj nima smisla ker bo mraz, gamaše obvezne, palice z dovolj velikimi krpljicami pa priporočljive.

"Bejž no!" si rečem, ko obstanem pred cestno zaporo na začetku Rabeljskega jezera. Cesta je zaprta za ves promet, proti Nevejskemu sedlu se s te strani ne da (sploh) in v vodo pade Pecol in Strma peč. Obrnem, prvi km peljem po predpisih, ker mi dela v možganih program "recalculating", ki hitro izpljune tri nadomestne rešitve. Še dobro, da sem v teh koncih že bila. Ena varianta odpade, ker gre po senci (danes bi sončka), druga je nekomu obljubljena, torej, grem tja, kjer je zgaženo. Na Poldašnjo špico, po klasiki, letos tako še nisem bila. Kaj posebnega ni dodati, razen seveda, da o snegu ni ne duha ne sluha, niti v sledovih ne, in da je vršni del vsako leto bolj podrt, sestop je zato rahlo neugoden, grapa v povratku (vračala sem se pod vršnim delom) pa zahteva kar nekaj pazljivosti, saj je zadnjih nekaj metrov v celoti podrtih. Zato sem zlezla ob grapi nekaj m nazaj gor, na markirano pot, se mi je pa ves čas zdelo, da čisto nič ne drži. No, na koncu je. Zjutraj je kazalo -5, a dan je bil potem prijetno topel, brez vetra, o razgledih pa naj povedo slike.

Danes sva zgodaj vstala in se napotila v Zajzero. Avto sva pustila na zadnjem parkirišču pri kapeli, saj je cesta do tja lepo prevozna, a morda so razmere sedaj drugačne, saj je popoldne kar dobro snežilo, ko sva se vračala domov. Steza do Grega je bila še kar ledena, zato je lažje kar po gozdu. Koča je zaprta. Potem je steza vidno boljša, saj je dobro shojena, podlaga trda, a ne ledena. Od bivaka Gemona dalje je pa potrebna previdnost. Dva predhodnika sta nama povedala, da se da gor brez derez in res je tako, a s previdnostjo. Hodiš namreč po skalah, ledu in snegu. Ob enih so se vremenske razmere vidno poslabšale, večina hribov je bila v sivih oblakih in začelo je snežiti vedno močneje. Lepo vseeno in predvsem sem vesela, da sem končno šla na ta vrh, ker sem bila dvakrat že na teh koncih, a vedno je bila prisotna ena ovira.

Danes sva zgodaj vstala in se napotila v Zajzero. Avto sva pustila na zadnjem parkirišču pri kapeli, saj je cesta do tja lepo prevozna, a morda so razmere sedaj drugačne, saj je popoldne kar dobro snežilo, ko sva se vračala domov. Steza do Grega je bila še kar ledena, zato je lažje kar po gozdu. Koča je zaprta. Potem je steza vidno boljša, saj je dobro shojena, podlaga trda, a ne ledena. Od bivaka Gemona dalje je pa potrebna previdnost. Dva predhodnika sta nama povedala, da se da gor brez derez in res je tako, a s previdnostjo. Hodiš namreč po skalah, ledu in snegu. Ob enih so se vremenske razmere vidno poslabšale, večina hribov je bila v sivih oblakih in začelo je snežiti vedno močneje. Lepo vseeno in predvsem sem vesela, da sem končno šla na ta vrh, ker sem bila dvakrat že na teh koncih, a vedno je bila prisotna ena ovira.

Od strašne fronte ni bilo nič, vreme primerno, zato se zapeljem v Zajzero. Parkiram pri starih kasarnah, potem kar za kasarnami gor v gozd, da poiščem neko staro pot. Od začetka je šlo lepo, potem ugotovim, da ne bo nič, pojavi se rušje, treba je prečiti dve razsuti grapi in na drugi strani gor v gozd ter po lepem gozdnatem slemenu navzgor. Na trenutke se mi zazdi, da hodim po neki zelo stari stezi, pridem do neke izravnave, kjer je nekoč stala majhna lesena koča, zdaj so tam samo še ostanki preperelega lesa. Grem naprej, na bukvah najdem nekakšne rdeče lise, še višje rumene pike, stezica me vodi proti zahodu, kmalu naletim na podor, pot je naprej neprehodna, grem nekoliko višje, rušja je vse več, s težavo se prebijem v neko grapo, po kateri nadaljujem navzgor, ponovno zavijem v desno in po brezpotju na JV greben, kjer so na vsakem koraku ostanki frontne linije. Priključim se na pot, ki pripelje gor od planine Ravna in po njej na vrh. Ker piha, vrh kar hitro zapustim in sestopim do bivaka Gemona, ter naprej na planino Rudni vrh in mimo koče Grego nazaj v Zajzero. Lušten krogec, ki ga bo težko ponoviti.

IgorZlodej od kdaj so fotografije?

Ker sem ponavadi ažuren, so od danes

všeč mi je ta odgovor ...sem se bala, da je danes vse pobeljeno... pa ni

Igor, še dobro, da si odnesel celo kožo od tiste orjaške bombe.V vojnem muzeju Solkan bi bili verjetno veseli takšne najdbe.

Včeraj je bil idiličen dan, pravi za idiličen pohod z že kar malo kičastimi razgledi, med katerimi še posebej izstopa severna stena Montaža. Začneva na zadnjem parkirišču v Zajzeri, potem pa mimo koče Grego, Jezerca in Rudnega vrha na Poldašnjo špico (ali morda kdo ve, kako se po italijansko izgovori Jof di Miezegnot). Pot v zadnjem delu pod vrhom je precej podrta, strma in zelo krušljiva. Morda še informacija, da je pot 649 od bivaka Gemona proti Piparju zaprta.

Nad Zajzero se je tu in tam kazala modrina. Pot do koče Grego je zasnežena, vendar je bilo zgaženo. Naprej do sedla Rudni vrh se je nekdo peljal z motornimi sanmi, na planini je poganjalo meglice iz Dunje gor, vendar se je še videl vrh Krniške glavice. Grem preko planine, gaz vse bolj skromna, višje zaidem v meglo, ampak me ni motila. Pri bivaku se za trenutek ustavim, potem grem na vrh. Rob je spihan, v skalnem delu ni veliko snega. Postojim pri križu, ko škljocne, potem grem hitro nazaj dol.