Poldašnja špica - Jof di Miezegnot

Mogoče bi komu koristilo .

Z ženo sva včeraj pohajkovala med drugim tudi po pobočjih Poldašnje špice.
Tudi poleti je zanimivo na tem razglednem vrhu, na gori, ki je žal posejana s spomini na tragične usode tistih, ki so bili poslani tja gor...

Čeravno sem turo opravil minuli četrtek, mislim da se pot ni kaj dosti spremenila, današnjemu prehodu vremenske fronte navkljub. Iz Zajzere do vrha nobenih posebnosti, le tisti podrti del pod vrhom je siten, navzdol grede razumljivo še bolj. Podrt del je lepo markiran, da veš v kateri smeri naj bi bilo najlažje, izbiraš pa lahko med tršo podlago ob levem robu in kršem po sredini in desno. Je pa podrtije sorazmerno kratek del, tako da z nekaj izkušnjami ni sile. Ovc in koz na vrhu ni bilo, njihovega ... pa precej, tako da je najbolje posedeti na kaki skali. Sira na planini nad Rudnim vrhom ni bilo, tako da sem po turi hočeš nočeš moral še v zadrugo v Ukve

Lepa tura, fajn za te vroče dni, saj je bilo vse do bivaka Gemona prijetno hladno.

https://tubojan.blogspot.si/2017/08/poldasnja-spica-jof-di-miezegnot.html

Popoldne se zapeljem v Zajzero in gor proti Poldašnji špici. Listavci v pravi jesenski barvi, macesni se počasi že barvajo. Pod vrhom sem šel po brezpotju, ker tista zahodna pot je kot kamnolom. Tam se vračal nazaj in ni prav nič lahko. V glavnem kdor se odpravlja gor previdno pri oprimkih.

PO STARI ZAPUŠČENI VOJAŠKI STEZI

Nedelja 1.7.2018 ob 17 uri parkiram avto v Ovčji vasi in začnem s hojo po makadamski cesti proti koncu doline Zajzere. Pri koči Montasio prečim asfalt ter zavijem desno gor po makadamski cesti, ki me pelje za vojašnico do hudournika. Na drugi strani je star Vodovod, tu se začne stara vojaška steza o kateri sem videl, da ste že nekateri pisali v tem forumu. Pot je zapuščena, nobeden več je ne vporablja. S pomočjo italijanske karte Tabacco, višinomera in malo logike se stezica hitro najde in ni potrebno nobenega plazenja po grapah, tudi ruševje ni problem. Potka me pelje najprej do nekega kamnitega stebrčka, nisem razumel ali je spomenik al pa star mejni kamen. Višje pa pridem do ruševin kasarne ter zavetišč vkopanih v skalo. Pri vsakem koraku vidim ostanke vojne, še polni italijanski naboji, ostanki bomb, žic in podobno. V družbi gamsov pridem na greben kjer je steza sedaj zelo dobro vidna, pod mano na levi strani je tista velika grapa ampak ni potrebno se v njo spuščati, po zgornjem delu me pot po isti višini pripelje malo nad bivak Gemona.
Prespim v bivaku, drugi dan grem po markirani stezi na vrh ter po severni stezi čez planino Ravna nazaj do avta v Ovčji vasi.

Vremenska napoved je ponovno obetala letos običajno poletno kislico. Temu primerno smo izbrali bližji cilj in s seboj vzeli kompletno dežno opremo, malodane s sušilnim strojem vred. Po nekaj uvodnih trenutkih mokrote smo bili nagrajeni za pogum in dobili odlično vreme za popotnico .

Torej … na Poldašnjo špico smo se odpravili po manj znanem dostopu direktno iz Valbrune. Ne, to ni tisti običajni in znani mimo koče Grego, ampak po poti 606. Njen začetek je poleg vasi ob cesti v Zajzero in si deli oznako s potjo 607. Na prvi pogled malce skrit smerokaz se nahaja blizu urejenega parkirišča.

Pot ima nekaj uvodnih kilometrov prijetnega in zložnega makadama za ogrevanje. Lahko gremo vseskozi po cesti ali si po nekaj markiranih, zaraščenih bližnjicah krajšamo ovinke. Obe varianti pripeljeta na planino Ravne ( Malga Rauna ). Tam se poleg planšarije nahaja dokaj neurejen bivak, tik nad planino pa zanimiva kapela, z avstroogrsko patriotskim napisom na oltarčku.

Nadaljevanje smo našli nad kapelo. Od tu naprej do sedla tik pod vrhom je pot 606 lepa, razgledna in udobna, le malokje slabše ohranjena. Izpostavljenosti ni nikjer preveč. Kot večina tukajšnjih poti ima tudi ta poreklo iz WW1 in imeli smo kar nekaj dela s firbcanjem ostankov tistih časov. Zaključni vzpon poteka po drobirju, a je kratek in netežaven. O razgledih z odličnega razglednika ne bi govoril. Vidi se daleč, daleč . Priporočam.

O, pred kapelo Zita so postavili klopi. Ko sem bila lani tam, sem tuhtala, da je odličen prostor za koncert.

Fina turca

Bagi je opisal tri poti So lepe

Ali kdo ve kakšne so razmere na poti sedlo Rudni vrh - Poldanjšna špica od bivaka do vrha? Hvala

Cesta do zadnjega parkirišča popolnoma kopna in suha. Steza do koče bratov Grego le tu in tam malo ledena-pozor zlasti pri sestopu, sneg se začne na uravnavi kjer je koča in potem je na stezi praktično povsod razen v tisti podrti grapi tik pod vrhom. Tam so (mogoče letos?)napeli tri kose jeklenice, kar predstavlja v takih razmerah, ki niso ne ti ne vi, solidno pomoč. Vreme se je na povratku rahlo pokvarilo, med kratkim postankom v Ovčji vesi pa nas je začelo kar konkretno zasipati.

V nedeljo šestnajst planink in planincev, večina prvič na Poldašnjo špico. Iz Rateč do Trbiža, zavijemo v smeri Ovčje vasi in parkiramo v dolini Zajzera, končno prvič tu...kakšni čudoviti razgledi, vreme prekrasno. Začnemo na 1.000 višinskih metrih, pred nami je 1.300 višincev vzpona, pot je lepo speljana in višince zmerno premagujemo. Po eni uri smo pri koči Grego, pot skozi gozd naprej do sedla Rudni vrh. Še vzpon do bivaka Gemona. Sledi zadnji del, zahtevnejši del zadnje pol ure, olajšajo ga nove jeklenice, a previdnost ni odveč. Vsi iz naše skupine smo veseli na vrhu, občudujemo bližnje in daljne vršace...vse do Grossglocknerja, blizu pa Montaž, Viš, Strma peč, Višarje, Kamniti lovec, Mangart, Jalovec...Vodniki in pomočniki pomagajo pri sestopu, vsi smo srečni ob taki turi.

Gore nad Rudnim vrhom (Sella Sompdogna) med Zajzero in Dunjo

Če se podate na greben od Poldašnje špice preko Piparjev do Dveh špic iz Zajzere in prek Rudnega vrha, je to kar dolga celodnevna tura, v poletju izberite bolj svež dan sicer vam bo na južnih pobočjih prevroče. Bolj praktičen in lažji izlet je prek Rudnega vrha povezati nasproti ležeči Poldašnjo špico in Krniško glavico, ali pa od izhodišča pri dveh mostovih (cca 2 km pod vrhom ceste) denimo samostojno obiskati Dve špici in Veliki Pipar.

A ker so me zanimali ravno Piparji, sem napravil en miks tega, predvsem iz razloga, da vidim kako so bili obnovili vzhodni pristop /bolj ko ne, je to zdaj ferata/ na Veliki Pipar. Odgovor je: odlično, jeklenice so nove, bolj debele, markacije in smeri vzpona dobro označene, izognili so se grapi, podrtiji in kamnolomu, vzpon poteka bolj po levi gledano navzgor. Pot je dobro zavarovana, a za navzdol jo vseeno ne bi priporočal, drobirja in posledično priložnosti za zdrs je kar preveč. Veliki Pipar ima potem travnat vrh in tudi iz zahodne strani (od Dveh špic) je nanj prav prijazen dostop, precej bolj zoprn pa je njegov sosednji, a malo nižji severni brat, ki seveda ni markiran, a vrh ima križ. Vsepovsod na poti in na teh vrhovih še vedno najdeš ostanke bunkerjev in opazovalnic iz I.svet.vojne in nekatere so bile umeščene tja res kot orlova gnezda, hmm se sprašujem, kako dobri planinci so bili včasih takratni vojaki.

Misel na greben Piparjev sem dokončno opustil, izgleda pretežko, čeprav pravo spoštovanje nikoli ne izvira iz strahu.

Nekaj novic iz tega dela Julijcev …

Dolino Zajzere so dokončno povezali z sedlom Rudni vrh s precej široko cesto. Kakšen bo njen status mi ni uspelo izvedeti, jo pa sofinancira EU. Tudi dostop do koče Grego je iz tega razloga za pohodnike rahlo spremenjen, dobro označen in urejen. Koča je odprta, obiska veliko.

Planina Somdogna nad sedlom Rudni vrh je letos živa, kar se pozna v obilju ovac v okolici bivaka Gemona. Tudi na vrh se potrudijo, tako da je potrebno biti dvakrat previden . Bivak je bil tokrat odprt, so pa nekaj urejali okoli njega. Že dvakrat zaporedoma sem namreč naletel na zaklenjena vrata.

Razsuta grapa v vršnem pristopu je vsako leto bolj razsuta, nedavno obnovljena varovala so vsa v dobrem stanju. Da je Poldašnja špica čudovit razglednik, pa mi ni potrebno ponavljati . Priporočam.

Poldašnja špica je pozimi hvaležen cilj, čisto enostavna pa vseeno ni. Predvsem na vršnem delu lahko trenutne razmere marsikoga obrnejo. V tem primeru bo tudi zavetišče Bat. Alpini Gemona pod vrhom odličen nadomestek in krasno razgledišče .

In kakšne so trenutne razmere …. markirana pot iz Zajzere do koče Grego je večinoma pod snegom, mestoma tudi poledenela. Veliko ljudi zato raje hodi po novi cesti. Ta je daljša, a zato bolj zložna in udobna. Od koče do sedla Rudni vrh je tudi dobro shojeno. Od tam naprej proti zavetišču gaz ni več tako udobna, je pa zjutraj trda in brez problema drži človeka. Od zavetišča proti vrhu se razmere lahko hitro spremenijo. Na grebenu je večinoma od vetra brušen sneg, midva pa sva na najožjem prehodu naletela še na strm, neprehojen zamet. V nadaljevanju je lažje. Sledi deloma kopen, deloma snežen prehod ob jeklenicah na vršni greben. Ta je mešanica zametov in trdega snega in tako gre vse do vrha. Povratek je potekal po isti varianti. Začuda se razmere vse do parkirišča niso bistveno spremenile.

hei vi dva, prejšnji cetrtek smo pripravili gaz a vidim da tam pri precki ni pomagalo, sorry

Zdravo Alessio, sem se že spraševal kje si . In seveda hvala za gaz, tam čez sva jo pa prispevala midva . Lep pozdrav

Kako je s plačilom parkirnine, se plačuje po urah? Je parkirni avtomat ali se plačuje lahko preko EasyPark-a?

@andraja ... na zadnjem, najvišjem parkirišču parkomati ne delujejo. Za ostala ne vem.

@bagi, to zimo sem veckrat na tekaške smuce blizu doma ker prijateli so veckrat zasedeni za ture in samo enkrat na teden ga mahnemo nekam tu naokoli ( Sagran, tromeja,mrzla dolina, florjanka...), slej ali prej nameravamo na Jof di Somdogna ker lansko zimo dvakrat nismo uspeli do vrha zaradi slabe podlage snega,@ andraja parkirišce je ob cetrtih prosto, druge dni pa avtomat ( ce obratuje ) 6€ celi dan , namestili so obvestilno tablo.

https://tomazsarc.blogspot.com/2022/02/poldasnja-spica-jof-di-miezegnot-822022.html