Že takoj zjutraj je bila gužva na cesti proti dolini Vrata. Tudi na parkirišču je bilo precej živahno. Kam je vse to šlo pojma nimam, na Škrlatico ne. Samo jaz zavijem v tisto smer.
Malo nad gozdom me prehitita dva "navita" hribovca. Sta kar padla mimo.
Ko pridem do vstopa v steno, je bilo tam že kar nekaj prislonjenih pohodnih palic. Očitno so pohodniki začeli z vzponom še v temi. Nekje na sredini se srečamo, oni se vračajo jaz jo maham proti vrhu.
Ko pridem na vrh ni bilo gori nikogar. Na tak lep dan sem bila skoraj eno uro čisto sama na vrhu Škrlatice
Potem so začeli počasi prihajati, sem pa tja kakšen, vse v mejah normale.
Pri povratku je rahlo pihljalo, ravno prav, da se je lažje prenašalo vročino. Nižje kot sem bila bolj je žgalo
Ampak Škrlatica je kraljica, in lepo jo je bilo obiskati
