Ko sem včeraj zjutraj gledala v jasno nebo nad Tolminskimi Ravnmi, sem za hip pomislila, da bi tak čudovit dan morda kazalo izkoristiti za kak »uglednejši« vrh, kot pa za tele »kuclje« v grebenu med Tolminom in Bohinjem….Ampak dvomi, ali sva se odločila prav, so se razblinjali z vsakim novim korakom…
Takole sva šla: Tolminske Ravne – Planina Kal – Tolminski Migovec – Tolminski Kuk – Zeleni vrh – Škrbina – Vrh nad Škrbino – Planina Razor – Tolminske Ravne.
Tale tura je eno samo uživanje. Poti lahke, korak sproščen. Razgledi prvovrstni. Samota zagotovljena
. Ljubitelji cvetja bodo navdušeni. Tako množico (zdaj sicer že bolj odcvetelih) planik sva doslej videla edino še na Travniku. V tem času pa jesenske trave krasi ogromno resastega svišča.
Navdušenja in lepih vtisov ni mogla pokvarila niti megla, ki se je že zgodaj popoldne navlekla okrog vrhov in naju odvrnila od vzpona še na Podrto goro
. Če bi vedela, da jo bo tako hitro odpihnilo, bi malce počakala…tako pa sva ponovno jasnino dočakala spet na Škrbini in se nič obotavljala stopiti na še en vrh…
Malo pred koncem ture sva vtise premlevala z žlico v roki v prijazni Koči na Planini Razor. Takrat so bile tudi vse »tegobe« zgoooodnjega vstajanja in neskoooončne ovinkaste vožnje do Tolminskih Raven že davno pozabljene…