Svet nad Tolminskimi Ravnami je lep, tako da kmalu zbledi tudi dolga in ovinkasta vožnja do njih. Najbolje je opraviti kar cel krog nad njimi in v sredo je bil opravljen prav ta.
Pl. Kal - Tolminski Migovec - Tolminski kuk - Podrta gora - Vrh nad Škrbino - Pl.Razor in povratek, je bila najina pot.
Na Podrti gori in na Vrhu nad Škrbino tokrat prvič.
Na Tolminskih Ravnah je pritegnil pogled na množico lastovk, ki so očitno tu našle svoj svet. Kot bi jih bilo na milijone, toliko jih še nisem videla.
Na Pl.Kal se ti dokončno potrdi, v kako lep svet si pravzaprav vstopil. In pravljica se z višino kar nadaljuje. V tem času prav čudovito vzpenjanje proti Tolminskemu kuku, ki vabi s pravimi oazami cvetja, planike se ti ponujajo prav na poti, ki je ravno toliko vidna, da veš, da po njej ne hodi mnogo ljudi in prav zares ni bilo nikjer nikogar. Samo na vrhu je nekdo prav tako opravljal svoj krog, ki pa ga je vodil naprej do Krnskega jezera.
Nisem bila povsem sigurna, če bo vzpon na Podrto goro uspel, saj se mi je že dvakrat izmaknila in v tretje gre rado, kajne.
Pa je uspel tokrat ta podvig, veselje na vrhu pa je bilo popolno. Saj je kaj videti, pogledi pa nekako drugačni kot na drugih vrhovih, več je podrtega, pritegne pogled tudi na manj pomembne vrhove, kot sta Govnjaški kuk in Mohor, v daljavi pa vzbuja pozornost Montaž na eni strani in Razor na drugi.
Vrh nad Škrbino pritegne na vrhu s poraslimi travami in klopco, človek po strmem vzponu preko jeklenic in klinov takega zaključka gore ne bi pričakoval.
Daljši postanek sva si pa privoščila na idilični Pl.Razor, kjer je bilo potrebno preveriti, če so sirovi štruklji še tako dobri kot so bili včasih. Pa res niso razočarali. Še več, porodili so željo po ponovnem obisku prav kmalu, takrat pa mogoče s Knežkih raven
.