Tolminski Kuk

Danes na Tolminski Kuk od Savice in mimo Doma na Komni. Vzpon čez Škrbino in Zeleni vrh, sestop preko planine Govnjač. Do 12.ure megla, veter in mraz, zlasti od Škrbine naprej, kasneje pa se je razjasnilo. Čuti se, da je zima pred vrati. Pot OK.

Je kdo hodil oziroma ve, kakšne so razmere na Tolminski Kuk iz Tolminskih Raven mimo Migovca? Ali je vršnji del kaj poledenel?

Nad 1500 metri nimaš kaj hodit brez zimske opreme.

Obvezna zimska oprema, pa kamorkoli greš nad 1500m, je dost poledenelo, varnost sebe na prvo mesto.

Ker je bila včerajšnja vremenska napoved za popoldan še kar obetajoča, smo malo pozneje kot običajno začeli naš vzpon iz Raven proti pl na Kalu. Že kakih 100m pod planino nas je začelo močiti tako, da smo začasno zavetje poiskali v bivaku. Nadaljevanje je kljub občasnemu kapljanju in slabi vidljivosti vseeno še kar obetalo. Sneg se začne sredi pobočja, na grebenu Migovca ga je do kolena ponekod tudi več in se mestoma predira. Tu nas je začela zagrinjati megla, a je še šlo, ko pa je pri vznožju Kuka ponovno začelo deževati, smo razen dveh najvztrajnejših, obrnili.
Koristim priliko, da pohvalim tiste (baje so bili to jamarji?), kateri so lepo porezali ruševje ob stezi nad planino do grebena

Tolminski Kuk 6.2. 2020. Poleg T. Migovca , včeraj še na Tolminski Kuk. Po poti iz Tolminskih Raven . Na planino Kal. Tam si nadeneva zimsko opremo. Nekaj novega snega. A ga toplo sonce pobira. Prediralo se je dosti manj kot zadnjič. In hoja je bila prav prijetna. Srečala nisva nikogar. Poti v snegu nisva poznala na Kuk. A sva rekla , da bova pa obrnila, če ne bo šlo. Zadnji del do vrha sva šla naravnost in potem po grebenu, kjer je bila vidna letna pot, kjer pobira sneg. Opast je lepo vidna. In ko bo še topleje bo ves ta sneg zgrmel v dolino. Na vrhu nekoliko hladno. A krasni razgledi. Veliko snega je bilo videti na severni strani Vrha nad Škrbino. Sestop po isti poti . Z vrha kar previdno, ker je bil sneg zmehčan. Takšnega lepega dneva in brezvetrja na poti si lahko le želiš. In miru ter tišine.

Bravo Darinka za podvig in še naprej varen korak lp

Hvala . Tura , ki bo ostala v lepem spominu.

Popoldne Tolminske Ravne in gor do Škrbine, nato prečno na Podrto goro, Zeleni vrh, Tolminski Kuk. Dve, tri kratka snežišča prečil s cepinom, šlo pa bi tudi brez, sneg ni bil pomrznjen.

3.6. 2020. Ker ni bila vremenska napoved ravno najbolša, sva se vseeno odločila nekoliko drugačen pristop na Tolminski Kuk. Dežno opremo sva imela s sabo. Tudi cepin za vsak slučaj. A nisva nič od tega uporabila. Nebo je bilo včeraj milostno. Čeprav so oblaki prekrivali Vrh nad Škrli oziroma sedlo in potem celoten greben čez Vrh Planje do Tolminskega Kuka. Od sedla Vrh nad Škrli sva šla prvikrat po tej poti , ki je markirana . Pričela sva v Tolminskih Ravnah. Do planine Kal po običajni poti. Nadaljevala sva levo v smeri Krna. A le do ovinka, kjer zavije pot navzdol proti lovski koči na planini Dobrenjščica. Marjan je našel na enem zemljevidu vrisano pot , ki pelje nad planino in se kasneje priključi lovski poti , ki pripelje do utrdbe pod vrhom Škrli. Lani jeseni smo že tam hodili. Tale pot, ki je zgleda zelo malo uporabna , je zanimiva. Speljane čez nekaj melišč. V pomoč so jeklenice.A precej zaraščena vsaj na začetku z ruševjem. S Kuka sva sestopila po običajni poti mimo planine Kal v Tolminske Ravne. Naneslo je 17km in 1500 višincev. Tudi ur hoje se je kar nekaj nabralo.

To pot sem že večkrat gledal prek doline s planine Sleme-je lepo viden potek; in lani sem jo tudi uporabil. To je zagotovo lovska pot, kot običajno začetka ne najdeš če ne veš kje je ker oni imajo navado, da na začetku hodijo vsakič malce drugot. Tako je zelo malo sledi in posledično ni shojen začetek, naprej pa ni več težav.

Kaj kontrole na meji (sl.28)?

Mirank, tale pot nad ovinkom, ki sva jo z Marjanom uporabila preden sva prišla na lovsko je bila dolgo nazaj aktualna. Zdaj je zaraščena z ruševjem in marsikje poškodovana. Sicer zanimiva pot, ki so jo opustili zaradi zahtevnega vzdrževanja. V nekaterih zemljevidih je še zarisana. Miri Nekoč mejni kamen rapalske meje med kraljevinama Jugoslavije in Italije. Danes pa meja med Primorsko in Gorenjsko. Videt ni bilo nobenega stražnika.

Ne vem katero pot ti imenuješ lovska, a vem da je lepo vidna pot ki se v cik caku vzpenja proti bunkerju na sedlu It mulatiera. Odcep, katerega opisuje Mihelič v svojem opisu je tako zaraščen, da ga na glavni mulatieri spodaj blizu Dobrenjščice nisem uspel locirati. Pa saj je tudi spodnji del te poti popolnoma zaraščen in ga tukaj na forumu ne omenjajo več. Če greš z Dobrenjščice gor na greben je najbolje (skladno z opisom tu gor) uporabiti tisto drčo dokler ne prideš iz rušja. Pot o kateri govoriva midva pa ni bila nikoli v katastru PZS- naj pove kaj več kakšen domačin.

Lovska pot se začne na italianski mulatjeri nekoliko naprej od lovske koče Dobrenjščica v smeri Prehodcev in pelje strmo v smeri kasarne. Njen začetek je težko najti, če ne veš kje je. Šele višje postane vidna.Lovci ne vidijo radi , da pohodniki hodimo po njihovih poteh in plašimo živali, pa tudi te poti morajo vzdrževati. So pa posamezni deli poti , ki so nekoč obstajale zelo zaraščene z ruševjem in praktično neprehodne.

Na greben se lahko pride tudi pod planino Dobrenjščico iz smeri pl.Polog, po meliščnem jeziku, ena slika pri prečenju grape.

Nekoc lepa, a sedaj zarascena mulatera se, ce prihajas iz smeri planine Kal nadaljuje vodoravno na tistem mestu kjer se sedanja SPP spusti strmo navzdol proti lovski koci Dobrenjscica in se v lepih, sedaj z rusevjem zarascenih kljucih vzpenja na sedlo Vrh skrli. V starih kartah je del te trase risano kot TZV1, ki je bila v uporabi do potresa leta 1976. Po tem potresu so zaradi poskodovanega dela poti isto preusmerili na sedanjo traso, niso pa oznacili potke do izvira pod lovsko koco, kar mi je nekoc pred davnimi leti prineslo to, da sem v hudi vrocini, ko sem hodi iz Krna proti planini Kal pil vodo iz tistega rezervoarja pred koco v katerem so plavale zabe. Je pa prej omenjena trasa lepo vidna s Peskov...

Krasno, da še kdo kaj pove o tej poti. Midva nisva vedela v kakšnem stanju je. Kajti, če bi obrnila , bi se morala spustiti nižje do lovske koče. In verjetno bi zgubila kakšno uro hoje. Če pomislim, ko sem se na tistem ovinku prebijala skozi ruševje nisem verjela, da je pot sploh še sledljiva. Res škoda , ker je lepo speljana. Da je zapuščena.

Več kot očitno ni povsem zapuščena, ker ji rušje še ne vlada. Je pa res za hodit z odprtimi očmi, ker je poleg vsega še vsaj en odcep iz nje.

Tolminske Ravne in na Zeleni vrh, Tolminski Kuk. Razmere za pešake odlične, se hodi po vrhu, tja in sem je močno zapihal.