Pri spomeniku v Jezerski dolini je en avto, lastnika na videz poznam, je iz Rablja. Zapeljem se še malo naprej. Na ostrem ovinku pri zapornici parkiram, prav presenečen sem kako je cesta lepo zasnežena. Takoj stopim na smuči in v lepem jutru oddrsam proti Viški planini. Gaz je narejena, večinoma od krpljarjev. Ob prihodu na Viško planino me vedno znova prevzame presunljiv pogled na Viševo skupino, kako je mogočen in lep. Istočasno me pozdravi sonce, ki pokuka preko sedla med Malim in Velikim Snežnim vrhom na drugi strani doline. Prej omenjeni Italijan je pri spodnji postaji žičnice, očitno opazuje gamse v robeh, tako, da niti ne odzdravi. Grem naprej preko planine. Snežna podlaga je trda, čez pa kakih 25-30 cm suhega, voljnega snega. Grem po letni poti proti Kapni steni. Razmere odlične, zato hodim kar s smučmi, le tik pod Beljaškim stolpom jih snamem za nekaj metrov in previdno prečim izpostavljeno mesto. Ogledam si najbolj zasnežene prehode gor pod Viš, pot sem itak že prej izbral. Pod neko stenco odložim smuči in se opremim za vzpon. Najprej je na vrsti kratka grapca, občutek je dober, če bo tako naprej, bo odlično. Robovi so spihani, nekaj je trde klože in star sneg, dobra kombinacija, samo, da se pregloboko ne predira. Grem kar naravnost gor. Razmere res dobre, sledi snežno-skalnata stopnja, ki pa jo hitro premagam, sledi še ena kratka grapca in že sem pri prvih jeklenicah. Tudi tam čez gre lepo, pa naprej malo okoli roba in že sem pod preduhom. Kot ugotovim ni zapihan in pot naprej je odprta. Če mi bo sreča naklonjena, bo vrh moj. Spet se držim letne poti in koristim nekaj jeklenic, ki gledajo iz snega. Vmes se pooblači, prične naletavati sneg, zapiha veter. Kot po scenariju. Če bi bilo sonce, bi ne občutil prave zime, tako pa. Kmalu prične zmrzovati brada, veter sneg prenaša naokoli, pikam s cepinoma in vedno bližje je vrh. Ko pridem že skoraj pod vrh, se prične jasniti, piha še vedno močno, zato je treba do "madonine" in križa previdno, da me ne odpihne z grebena. Tam, pri križu pa kot začuda skoraj povsem mirno. Pogledam dol v Zajzero, pa proti Montažu, pa na vse gore naokoli, naredim nekaj fotk, potem pa hitro spet dol. Čeprav vem, da jutri ne bo hodil nihče gor izberem za sestop drugo pot in puščam štapne nedotaknjene. Tudi prav je tako, ko bi le vsi to počeli
. Spodaj pri jeklenicah sestopam seveda bolj previdno, pri preduhu se še pofotkam, potem pa naprej dol do smuči. Tam sledi kratek počitek, popijem malo pijače in že sem na smučeh. Prečenje pod Beljaškim stolpom in Kapno steno opravim na smučeh. Od tam podaljšam prečno v desno da pridem do "kanala", ki poteka dol izpod ŠPŠ. Noter je mehka kloža, nižje suh sneg, zato so zavoji povsem uživaški in tako vse do planine, potem pa ju-hu-hu po cesti do avta.
Vzpon na Viš se pozimi šteje za alpinistični vzpon, potrebna je popolna oprema in zadostno znanje. Manj izkušeni naj gredo v spremstvu gorskega vodnika.