suhy - Zadnja sporočila

Saj človek ne ve, ali bi opisal, kar je bilo opisano že neštetokrat, ali ne. A ker je čitanje dandanes vedno redkejše početje, kulturna omika občestva žalostno vene. In ne pozabimo, velepomembni udje tega občestva smo tudi turni smučarji. Jasno je, da brez vihtenja v črnilniku namočenega gosjega peresa na belem listu ne ostane kaj dosti, kar bi premamilo oko, da se izprehodi po stezicah velikih in malih črk, vejic, pik, podpičij, klicajev in drugih gramatičnih čudes na papir ali zaslon pribeležene misli. Pisava je namreč bazična osnova in fundamentalni temelj preštevilnih ved, filozofične misli, poetike, poezije, dramatike kot tudi vsakdanjega občevanja potom poštnih pisem, telegramov, razglednic in časnikov, ki se bavijo z razpečevanjem novic iz domačih logov in o inozemskih prigodah. Tudi postave, ki nam jih zapoveduje modra oblast, da neuke ljudske množice vedo, kaj je prav in kaj narobe, rabijo nemalo papirja in črnila. En lep egzempel tovrstnega početja nam v teh dneh ponuja sveži ameriški prezident, ko s teatralični parafami na grmadi dekretov po svoji pameti izboljšuje ne le življenje in delo ljudstva, ki ga je ustoličilo, ampak kar vesoljnega človeštva. Sodeč po ideološki orijentaciji prvega moža prve in velike dežele se je bati dekreta, da bo s carinami na suho robo udaril tudi po rodni grudi svoje lepe sopreproge, če bomo turni smučarji štepali več levih zavojev kot desnih.

In včeraj se je pisal osmi februar, vemo, Prešernov dan bi naj bil ta dan, ko se ima z vsem žitjem inu bitjem posvetiti kulturi in vsaj za en dan pozabiti na povampirjeni materijalizem, potrošniško mrzlico, influencerski debilizem in druge zablode napredka, kjer je človeškemu rodu, tej kroni stvarstva, jasno le še to, da mu ni nič več jasno, kam pot napredka gre. Na ta dan zato pozorno prisluhnemo učenim slavnostnim govornikom, ki z izbranimi, ušesom všečnimi in milo zvenečimi besedami, retoričnimi bravurami, vedo povedati kaj o silni veljavi kulture za slovenski rod, ki žnjo mogel je od nekdaj na tej grudi stati inu obstati. V tem duhu se na ta dan trudimo lepo gledati, lepo govoriti, se pražnje napraviti, počesati na prečko in početi take reči, ki vsaj malo ličijo na kulturno prosvetljenega smrtnika. Velja tudi za turnega smučarja. Na ta dan si res ne želimo biti po krivem obtoženi za neotesanca. Poleg brezplačnih obiskov hramov kulture morda v roke vzamemo kakšno čitanko, po možnosti lahkotnejše vsebine in čim tanjšo, in se spopademo z razbiranjem množice črk, prvin stavčne strukture, ki jih je pisec nagomilil vanjo zato, da bi čitavcu razodel, kar ve pisec in misli, da ne ve čitavec. Ker kultura v tem svojstvu povezuje in zbližuje ljudi, da se med seboj razumejo, občutijo in se imajo radi. Če pa čitanke nimamo, na zaslonu enkrat za spremembo namesto instantgrama, toktika ali fejstbuka poiščemo, kaj se je na njem spisalo, na primer, o smukoturi. Da branje z zaslona, še posebej dolgovezno, ne postane dolgočasno, poskrbijo priložene sličice srečnih in nasmejanih smukačev, čudovitih alpskih panoram in vijugastih podpisov v celcu.

Žal o današnjem skoku na Nad Šitom glavo ni kaj dolgoveziti in tudi omenjenih sličic ni veliko. V megli smo fiskulturno zakoračil navzgor in v difuzi kulturno smučali navzdol. Navkljub razmeram je bilo obiska nenormalno veliko, alpinistični tečaji, hrvaška GRS na turni smuki in nedeljski pohodniki. Začetni zavoji v kloži so bili opreznejši, po ca. 40. višincih spusta je prevladoval trd, nekoliko zvožen sneg, nad katerim se v tej zimi ni kaj pritoževati.

V difuzi smo se delali, da neizmerno uživamo, Jakob, Gregor in Miha.

Smukoturnega jamranja nad katastrofičnimi snežnimi razmerami v rodni deželi je bilo eksplicitno in implicitno zaznati že toliko, da je stvar postala preveč duhamorna in je ne kaže repetirati v nedogled. Zato se štirje naivni optimisti, ki smo dan pred iztekom leta nekje silno daleč za devetimi gorami in petimi tuneli visoko na Schilcheggu (2034 m) našli nekaj turnosmučarskega zadovoljstva v celcu, odločimo še na domačem Snežniku poskusiti takisto srečo. Verjeli smo prerokbi učenih mož, ki se spoznajo na sonce, veter, dež in sneg, da bo slednjega do današnje sobote nasulo obilneje po južnih koncih rodne grude.

V svoji zagnanosti se najprej zapeljemo do Mašuna, tam pa razočarano ugotovimo, da do 10 km oddaljenih Sviščakov po nespluženi cesti ne bo šlo. Cestarji se je namreč niso usmili, da bi pokidali sneg z nje, in to v poduk vsem, ki smo se potrudili do Mašuna misleč, da bomo po bližnjici efikasno zmanjšali svoj ogljični odtis, tudi lepo zapisali na tablo ob njej. Cesta bo vso zimsko sezono prepuščena muhavosti prirode. Tisti hip žal nismo imeli pri roki traktorja ali podobnega primerka kmetijske mehanizacije, npr. motokultivatorja ali kombajna, ki bi edini bil kos celcu do cilja, zato nam ni preostalo drugega, kot se vrniti do Knežaka in se po 50 kilometrskem ovinku preko Ilirske Bistrice dostaviti na Sviščake. Zimska pravljica, ki so jo tam okrog nagnetene avtomobilske pločevine pričarali sonce, modro nebo in sveže zasneženi gozdovi, takoj v srcih up zbudi, da nam oživlja žile, srcé razjasni in oko; ki utopi vse turnosmučarske skrbi, v potrtih prsih up po deviškem celcu obudi. Impresionirani s sceno in prekvašeni z duhom romantike našega največjega poeta Franceta P., se polni pričakovanj počimo na smuči in po zasneženi gozdni cesti odbezljamo proti Snežniku. A glej ga zlomka, do koder seže oko, nikjer nobenega turnega smukača, sami pohodniki. Ali za božjo voljo tu še nihče ni slišal, kako sanjsko se paudra s Snežnika? Že (lastno zemljepisno nenaselbinsko) ime te mogočne gore, Snežnik, ki na prvo žogo asociira na belo opojnost, bi moralo neukim ljudskim masam, sopihajočim v breg, dati misliti, da ima biti tu snega, kolikor si ga turnosmučarsko srce poželi. Oni pa brez smuči! Silno resno smo se začeli povpraševati, ali smo na tem turnosmučarskem svetu res najpametnejši edino mi štirje, ki nam je kristalno jasno, zakaj naj bi ta gora tu stala in kakšna raba – turnosmučarska, se razume – ji je po turnosmučarskih postavah zapovedana.

A ko pridemo iz hoste na plano in se nam razodene prostrani pogled na goro in njene strmine, postane brž jasno, zakaj bodo smuči počakale kar ob poti. Res bi izpadli kot premaknjeni čudaki, če bi na dilcah silili na vrh, ko pa že vrabci na komaj zasneženem rušju čivkajo, da je to le za tiste (štiri?), ki jih še ni srečala pamet. V skrbi za svoj turnosmučarski ugled, javno podobo ekspertov za levi plužni zavoj k bregu ter v izogib medijskemu senzacionalizmu in glodanju v rumenem čtivu smo se v pancarjih kar se da neopazno infiltrirali v maso pohodnikov in se zlili z njo. Iz lika turnega smukača, ki se je dokopal do usodnega spoznanja, da turne smuke ni, kjer ni snega, smo se uspeli transformirati v lik tipičnega planinskega pohodnika. Podoba s soncem obsijane zasnežene gore je bila sicer fantazmagorična, a je bilo snega dovolj le za scenografijo, za smuko pa premalo. Tudi v gazi, kjer bi bilo edino mogoče odsmučati, je bilo videti preveč skal.

Ko se z vrha vrnemo do smuči, nam na položni gozdni poti uspe nekaj kilavih zavojev v celcu, toliko, da lahko upravičimo objavo izčrpnega informativnega zapisa na Hribi.netu. Večina poti sicer mine v lagodnem spustu po smučini, ravninski deli pa v klasični ali drsalni tekaški tehniki.

Za dodatek še tole:
https://www.snezak.si/razmere/zaprta-vrata.html

Dragi planinski prijatelji, škoda časa in črnila za dokazovanje, ali je rubrika pravšnja ali zgrešena. Zgleda kot prerekanje o oslovi senci. Spletna stran Hribi.net je čisto v redu in odlično služi svojemu namenu. Kogar matra, kaj dogaja visoko nad dolinami, lahko na tem mestu efikasno poteši svoj firbec. A ker se brez muje še šolna ne obuje, tudi spletna stran zahteva malček zamudnega brskanja po rubrikah, avtorjih, datumih, da luč sveta ugleda pravi odgovor in razsvetli radovedneža. Podoba dotične spletne strani je drugačna, ali po njej šarimo na domačem kompu ali na mobilcu, in baje zavisi tudi od rabe na komp namontiranega medmrežnega brskalnika.

Nas ljubitelje gora bi moralo bolj kot pregovarjanje o rubrikah in drugih trivialnostih zaskrbeti dogajanje, ob katerem se zastavlja usodno vprašanje, ali bomo svojo ljubezen še mogli goram izliti na njenih vrhovih, stezah, cvetočih planinah, ob viharnikih, na zasneženih flankah in drugih priljubljenih kotičkih prvobitne prirode, ali pa bomo to lahko počeli le še na daljavo preko zaslonskih aplikacij, suportiranih z artificijelno inteliženco, ker nam bodo lokalni uzurpatorji javnega dobrega v spregi z brezobzirnim kapitalskim pohlepom vse to prepovedali. In sicer s pretvezo, da je to pač nujno, ker zaradi nas silno hudo trpi alpska priroda, manj pa bo baje trpela, ko bodo v teh koncih finančni mogotci zavohali donosne priložnosti in pričeli plasirati lastna in s krediti obogatena finančna sredstva v razvoj turistovskih kapacitet, gradnjo elitnih turističnih all inclusive luxury glamping resortov, razkošnih hotelov na skrbno izbranih in idiličnih lokacijah z nepozabnim razgledom na romantično kuliso gora, apartementov s savno, fitnesom, spa & vellnessom in drugimi oblikami celostnih doživetij, ki naj v ta raj na sončni strani Alp pripeljejo nepregledne mase turističnih ovc, željnih enkratnih doživljajev, trpanja kulinaričnih ekstravaganc a la Ana Roš v svoje prebavne cevi in slikanja selfijev pred kuliso cerkvice sredi jezera ali Triglavske severne stene. V svrho zagotavljanja zadostnih investicijskih resursov za vse te sonaravne razvojne projekte, ki bodo koristili tako gamsom, lisicam, kondorjem in drugi živadi na eni strani, kot tudi trobenticam, kaktusom, macesnom in ostali alpski gošči na drugi, je seveda nujno monetizirati obiskovanje gora, kar, kot vidimo in še bolje občutimo, počno lokalni šerifi z oderuškimi parkirninami, zapornicami na vhodih v alpske doline, s privatizacijo planinskih koč in drugimi oblikami rentabilnega menedžiranja planinskega sveta, to je tistega dela stvarstva, ki je tu že od pamtiveka, ko so čez Komarčo z gorjačami v rokah lomastili kosmati neandertalci in to za razliko od današnjih dni počeli povsem svobodno. Da, absolutno svobodno. Če jim je tedaj slučajno pot zastavil kakšen malo manj kosmat homo sapiens in jim v imenu civilizacijskega napredka in ohranjanja izumirajočih dinozavrov skušal zaračunati vstopnino v TNP, je namesto kupčka školjk, tedaj uradne pravalute, pokasiral le izdaten kup batin, tako da mu na kraj pameti nikoli več ni padlo kratiti svobode drugih. Bi veljalo poskusiti tudi danes?

Če ustroj foruma trenutnih razmer dojemam prav, se isti kucelj lahko pojavi večkrat, v različnih rubrikah, odvisno ali nanj leze hribolazec, skalaš, gorski tekač, velocipedist, turni smukač ali pa se ga loti familija, ki želi nadebudnim otročičkom, dedkom, babicam in kosmatim ljubljenčkom odkriti prelesti planinskega sveta. Temu naj bi bili namenjeni forumi gorskih skupin (Julijske Alpe, KSA, ...), družinskih izletov, gorskega teka, gorskega kolesarstva, alpinističnih vzponov in turnega smučanja.

Ja, včerajšnja nedelja na Kaninu je bila za turne smučarje pravi raj. Seveda je treba to razumeti relativno, glede na letošnjo klavrno zimo. Gondola pripelje kvintet zaradi obupne sezone malodušnih turnih smučarjev za 13 € po osebi z Nevejskega sedla do Prevale, tam pa prav prijetno presenečenje. V Krnici na slovenski strani je celca za izvoz, ne čisto deviškega, a vseeno še precej nezvoženega, kandidatov, ki naklepajo vanj urezati svoj podpis, pa je vse naokrog tudi malo morje. Situacija je peterici takoj kristalno jasna, zato se prav nič ne obotavlja, nego se brž postavi na start, sunkoma odžene v globel in vriskaje odvijuga po klancu nizdol. Štiristo višincev celca je po dolgem času prava turnosmučarska nirvana. Povzpnemo se še do sedla pod Prestreljenikom in odsmučamo v nič kaj turnosmučarskem slogu po solidno vzdrževanem smučišču do parkirišča. Za uspešen zaključek pa analizo doživetega opravimo ob pošteno prisluženi hidraciji v Hramu pri Aljažu v Dovjem.

Marko, hvala za info o izhodišču steze. Lovska steza je vidna z vrha Dolinske gore.

Teden dni kasneje zimske pravljice ni bilo več, tudi smučarija je bila verjetno nekoliko drugačna, a se je danes vseeno splačalo na smučeh pomujati na Veliko Mojstrovko. Mala je že skoraj povsem gola in neprimerna za turno smuko. Ljudi je bilo videti začuda malo, nekaj pohodnikov, precej manj turnih smukačev. Od ceste do Vratc je šlo na smučeh, nad Vratci je zaradi strmine in pomanjkanja snega sledilo nekaj minut nošnje smuči, nato pa do vrha spet na smučeh. Priporočljivi so srenači.
In ko trije turni smučarji stopijo na vrh, brž ugotovijo, da višje ne gre, zato jim ne preostane drugega, kot da se namontirajo na smuči in se odpeljejo po klancu navzdol tja, od koder so prišli. Da smučarija ni preveč dolgočasna in podobna tisti pod zajlami, poskrbijo različne vrste snega, ki se veselo menjajo pod smučmi. Bilo je nekaj poravnane trdote, malo klože, tupatam neprijetna skorja, pod Vratci izogibanje snežnim grudam, ostankom plazovine in našlo bi se še kaj iz bogatega nabora turnosmučarskih izzivov, ki običajno kvarijo slogovno dovršenost slalomskega zavoja. Bolj ali manj uspešno - odvisno od turnosmučarske kilometrine in okretnosti - smo zadovoljni privijugali do ceste.

Če je verjeti zemljevidom, se je kmetija, zdaj v razvalinah, imenovala Jamnik. Včeraj sva jo z ženo obiskala s štartom iz Kozjekovega grabna, pred desetimi dnevi pa od kamnoloma s kolegom na krožni turi čez Osolnik.

Po sledeh sodeč sta mladca prihrumela v Gajserjevem slogu po kolovozih in vlakah od naselja Pod Košuto (830 m) do odcepa (1280 m) za Pl. Šija, nato pa grizla v strmino po in ob poti, ki je vrisana v zemljevidih, do mikro jasice (1430 m), kjer sem ju dohitel, ko sta počivala in hladila motorje. Fotka skozi teleobjektiv pa je nastala, ko sta se po zasluženem oddihu uspela pririniti še do višine ca. 1490 m. Ali je šlo še višje, bi po zvoku in bencinskih hlapih težko ocenil, kajti potem ju nisem več videl.

Trenutno stanje na kolovozih in vlakah, ki sem jih prepešačil, je za hojo res sila neugodno, saj so jih in jih še vzdržujejo s težko gozdno mehanizacijo, zato so razdrapane, polne kamenja, skal, blata in vej, ki so ostale po spravilu lesa v dolino. In mogoče bom začel celo verjeti, da je učinkovito zdravilo zoper te tegobe - kroska

Ja, sem gor se očigledno ne zahaja prav na gosto. Razgled na okoliške vršace je sicer čudolep, kar je zapazilo levo oko in potrdilo tudi desno, a je pot do razgleda in nazaj nemalo mukotrpna in zoprna. A se je vseeno splačalo.

Ob pol desetih se torej raziskovalec nekoristnega sveta od zaselka Pod Košuto zakadi po sveže zoranih, a za hojo strašno neprijaznih vlakah v strm breg. Misleč, da bo prisluhnil terčni septakordično subdominantni harmoniji spokojne tišine, šuma vetra in ptičjega cvrkuta, v stremence, nakovalce in kladivce namesto milozvočnega blagra prihrumi rezek zvok holcarskih motork, ki se razlega iz okoliških host. Pošten hribolazec bi seveda razumel, da brez oglušujoče kakofonije, ki polni zračne gmote pod Košuto, ne bi bilo kruha za mnoge poštene in marljive duše, živeče v teh z drevjem obilno založenih krajih. A se že prav kmalu izkaže, da motork ne gre obtoževati za trpljenje hribolazčevega sluhovoda. Saj je sobota, to pa je po šegah in navadah že od pamtiveka dan, ko si pošteno zgarani privoščijo časa za počitek. In v hostah bi morala potemtakem vladati tišina. Od kod neki se torej razlega hrup, ki reže in seka v urbanega vrveža vajeno uho, si beli glavo hribolazec. Za nameček, če je verjeti lastnim ušesom, hrup ne prihaja iz doline, kot bi pohodnik, stoječ na višini 1400 m, pričakoval, nego se čuje visoko nad njim. Da bi se na tej višini z motorkami jemalo mero smrekam, je jako čudno, saj vlak, po katerih bi mogli les spraviti v dolino, že davno ni več zapaziti. Tudi breg je tu že tako navpik postavljen, da si je mož na šolne nataknil celo dereze, da se mu ja ne izpripeti nesrečni pripetljaj, ko bi boknedaj drknil po bregu nizdol. Ker z lastno pametjo stvari ne pride do dna, gre vdan v usodo po komaj vidni stezici naprej proti vrhu. Ko se mu pod nogami nabere naslednji stot višincev in se znajde na majhni jasi, iznenada ugleda dva mlečnozobca - več kot šestnajst ali sedemnajst pomladi jih nista štela -, sedeča na travi in opravljena v pisanih oblačilih, s ščitniki na kolenih in komolcih ter s šlemi na glavi. In reč je možu postala brž jasna, zakaj pred njima ugleda še dve kroski, kako prav tako počivata v travi, da se jima shladi pregret motor in pride spet do sape. Da, to je bil ta neznosen hrup, kajti mladca sta se na svojih kroskah na vse pretege mučila v breg, koder se domače počutijo le še gamsi in kozorogi. Tudi na vprašanje, ali naprej ne gre več, sta odvrnila, da še nista končala. Kaže, da bomo poleg planincev, plezalcev, turnih smukačev, gorskih velocipedistov, tekačev dobili novo pasmo hribolazcev, ki bo na kroskah jezdila na vrhe. No, na sam vrh jima vseeno ni uspelo priti, bi pa ob videnem in še posebej močno slišanem lahko lokalni šerifi, župani, rangerji, inšpektorji, supervizorji in ostali, ki jim je oblast že premočno stopila v glavo, ponovno razmislili o upravičenosti ramp, parkirnin, vstopnin, prepovedi in drugem, s katerim v imenu kvaziprirodovarstva vedno bolj grenijo življenje poštenemu planinskemu življu, med tem pa se jim po stezah, vlakah, hostah, pašnikih brez omejitev izživljajo divjaki na motorjih in štirikolesnikih.

Z vrha se mož sprehodi še nekaj sto metrov po grebenu v smeri Velikega vrha, ko pa postane sprehod z leve in desne preveč zračen, se umno zaokrene, vrne na vrh in na derezah spusti proti dolini. Ker je jako zvedave nature, naredi po brezpotju še ovinek do Pl. Šija, ki je planina le še po imenu, saj na njenem mestu stoji zdaj le še hosta, o planini pa ni ne duha ne sluha.

Glede na letni čas čemaža seveda ni bilo več, klopov pa kolikor hočeš. Sam sem jih proti svoji volji nalovil in doma trebil, reci in piši, sedemindvajset (27)

Da, vse, kar je o razmerah okrog Kope opisal j., drži kot pribito tudi pol leta kasneje. Danes so bili nameni stezosledca sicer ambicijoznejši - poleg Kope se je mož želel povzpeti še na Rzenik -, a je bilo prečudovitih razgledov s Kope, Martinj steze in bivaka dobre volje toliko, da je zanj zmanjkalo časa. Pa nič ne de, se je pa namesto vrha zato za spomin nabralo več lepih utrinkov v kameri. Zadnjih 200 višincev spusta s Pl. Rzenik skozi Dolski graben do ceste je minilo v trdi temi.

Zločinec se vrača na kraj zločina. No, ni ravno zločinec, če smo natančni, je le zagnani hribolazec, ki si je spet srčno zaželel Požgane Mlinarice. Tako kot pred tremi leti in to skoraj na isti dan. Ja, silno ljubi so mu samotni, odmaknjeni in divji konci. In ker se obeta, da bodo baš ti konci po 4. novembru, ko naj bi po preverjenih govoricah izza šankov in iz drugih oficielnih virov po befelu kranjskogorske županje začela delovati plačljiva rampa na vhodu v Vrata, navadnim smrtnikom precej manj dostopni, si mož, do obisti prekvašen z ljudsko modrostjo, kaj dosti ne razbija betice, kaj mu je storiti. Ve namreč, da priložnost zamujena povrne se nobena, in tudi, bolje vrabec v roki kot golob na strehi, ter še, ne odlašaj na 4. november, kar lahko storiš teden dni pred njim.

In tako se v današnjem ranem jutru pomuja zapeljati svoj velociped do Turkovega rovta, od koder ljubitelji turne smuke pozimi odrinejo v breg za Cmirom, ter ga tam prikleniti ob kažipot. Mož namreč naklepa narediti eno krožno, tako, ki po hribolazniški pameti ni čisto vsakdanja, nego je prilično posebna, saj bo treba malo peš in malo pa se bodo vrtela pedala. Tako nekako, le da malček manj urno, kot to počneta naša junaka Pogi in Rogla, ko z radostjo, veseljem in zmagoslavjem polnita ljudska srca dežele na južni strani Alp.

Nato se mož z avtom zapelje nazaj do Mojstrane in proti Radovni do odcepa za Kot, od koder se lastnonožno zagrize v strmal proti Črni gori. Podrta hosta nekje na višini 1200 m, radi katere ni od steze ostalo prav nič, kaj dosti ne zmoti v brezpotjih prekaljenega moža. Ta se vedoč, da vse poti vodijo v Rim, od večnega mesta pa ni več daleč do domačih logov, in da je vse skupaj le en navaden mačji kašelj, razgleda na vseh sedem strani in se po desni mimo žalostne podobe lesene podrtije kot za šalo skoraj navpik prebije do bivaka. Tam pa presenečenje. Trdno uverjen, da bo na današnji delovni ponedeljek v blaženi samoti in tihoti soliral po celotnem grebenu do Požgane Mlinarice in v dolino do priklenjenega velocipeda, ga – glej ga, zlomka, le od kod neki se je vzel - iznenadi planinec, ki je verjetno razmišljal takisto. Kot je med hribolazci lepa navada, beseda da besedo, in moža iz poplave besed kaj hitro uganeta, da imata povsem slične nakane. Zategadelj se podvizata in družno zakoračita v isto smer. Zvesta, da je enemu ime Roman, drugemu Miha. Ker sta ne glede na ime oba odprte glave, zraven pa še zgovorne nature in jezikov zatorej ne šparata, se na poti čez Črno goro, Predelov vrh, Lengarjevo glavo, Požar in preko Rušnate Mlinarice do Požgane, kot se samo za resne može spodobi in kot samo oni to znajo, po moško menita o vseh za žitje inu bitje obče koristnih rečeh. Za prazne marnje, priljubljeno krmo tam, kjer se perja in kljunov nagnete obilo, jima ni prav nič mar. Slemenska pot je dolga kot jara kača, tupatam pride prav tudi kanček ročnih veščin pri ravnanju s skalo, da se planinec slučajno ne odkobali v žalosten nepovrat, a je v tako prijetni družbi pot minila hitro.

Akoprav sta se moža sprva namerila s Požgane Mlinarice v dolino vsak po svoji poti, sta se na koncu zedinila stopiti po isti (Planica – Pokljuka) v Vrata. Po poldrugi uri dospeta do ceste, kjer enega od njiju pričaka velociped, drugi pa je moral žalibog odkorakati še do Mojstrane. Preden gresta vsak po svoje, si moža sežeta še v roke in se poslovita. Miha zajaše velociped in po dobre pol ure pri avtu zašpili klobaso, ki se jo je nabralo 21 km v dožino in kar 1587 m v višino.

Če človek bil bi vedež, ne bil bi revež. Nekako tako velja za sobotno avanturo iz Belega potoka na Vrtaško Sleme, ki bi se na nekaterih mestih odvila rahlo drugače, če bi avanturist pred svojim podvigom prečital, kar so pred njim že zapisali ljubitelji teh pozabljenih koncev.

Bilo je v soboto, ko se mož zapelje z avtom do Mojstrane, tam ročno odloži svoj bicikel in ga priklene, da mu ga kakšen pridanič slučajno ne izmakne, ob kandelaber na kraju, kjer se pot z Vrtaške planine konča. Zatem se mimo Belce zapelje naprej do parkirišča ob nekdanjem železniškem mostu, od koder se smelo zagrize po stezi v dolino Belega potoka. Ko višinci pod gojzarji veselo padajo kot za stavo, si mož, zroč v Beli potok, beli glavo, kaj neki storiti, ako ne uspe ubosti tiste stezice, ki se nad Skočniki mimo podrte lovske koče pne čez Smolo (1789 m) do Votlega slemena. Akoprav je na zemljovidih prav lično začrtana, se v prirodi, ko ljudje že dolgo več ne vedo zanjo, izgubi nemalokdaj v tako silni gošči, da pohodnika, če ni baš vešč kretanja po divjem svetu in ne ve prav dosti, kako se tam stvari streže, pripelje ne tja, kamor se je bil izprva nameril, nego v nepovrat, iz katerega se more vrniti le po čudežu božjem. Če po prvih korakih uvidi, sklene umni mož, le toliko steze, kot je lanskega snega, jo raje mahne na Rutarski vršič, na katerem je stal že nemalokrat in ve, kako se pride do vrha.

In res, nad Skočniki se mož prebije čez potok do kraja, kjer je bila nekdaj hosta, zdaj pa debla leže kot zobotrebci razmetani vse naokrog in pod njimi podrtija, ki je nekoč čula na ime lovska koča. Baje se je gromozanski vihar pred časom šopiril, kako močne sape je. O stezi na tem žalostnem mestu zategadelj ni ne duha ne sluha, a sokolje oko (+2,5 diop.) prekaljenega in z vsemi žavbami podmazanega stezosledca vendarle zapazi, da tod ne more biti prvi, kajti pred njim se je očigledno čez debla nekaj kobalilo in pod njimi plazilo. Mož se ne da dva in pol krat prositi, nego se brž podviza storiti takisto. Motovili malo sem, malo tja, tupatam ponovi kakšno vajo, ko se nesrečnež zagozdi v lesenem labirintu, a na koncu se le prebije čez hostarski britof do kozje stečine, ki naj bi nekdaj bila lovska steza. Da se uveri, ali je korak zastavil prav, iz varžeta potegne mobilnega pametnjakoviča in poškili v, kot se dandanašnji pravi učeno, orijentacijsko aplikacijo, ki beleži žarke umetelnih satelitov, ki globoko v kozmosu kolobarijo okrog matere Zemlje in varno vodijo sem ter tja zrakoplove, zrakomlate, parnike, zepeline, avtomobile, rakete in druga sredstva potniškega in tovornega transporta. Če je verjeti aplikaciji, je mož zablodil s poti le kakih petdeset metrov previsoko. A nič ne de, si misli, če je res, kar pravi elektromehanika v roki, bo treba po načelu ZKP (zdrava kmečka pamet) pač za prav toliko metrov proti dolini. Prebije se še čez dva strma kuloarja Žlebnice in malo nižje stopi na precej izrazito stezico, o kateri ni več dvoma, da je prava. Še z nekaj desetmetrskimi popravki smeri v levo ali desno, za katere je nesebično poskrbela omenjena žepna električna aplikacija, se mož uspešno prebije do vrha Smole (1796 m), nadaljuje preko Votlega Slemena (2049 m) in triumfalno stopi na Vrtaško Sleme (2077 m). Majhen korak za hribolazništvo, velik za hribolazca!

Kaj pa zdaj? Blodenja po divjini in grizenja kolen ima mož vrh glave, zato se v lahnem drncu po lepo markirani poti spusti proti Mojstrani, tam ob kandelabru kot dvoživka (hribolazec in biciklist) zajaha kolo, z odmerjeno kadenco odpedalira po kolesarski stezi proti izhodišču in po devetih urah in pol zašpili čudovito avanturistično klobaso.

Sprva nisem želel kritizirati Staničeve koče, a naj k Tomčevemu komentarju dodam, da bi bil moj vamp zagotovo za pol litra radlerja težji, denarnica pa za 7€ lažja, če naju še z enim sotrpinom ne bi pustili čakati celih pet minut za praznim šankom, ravno dovolj, da človek poišče naočnike in se ima priliko podrobno razgledati po astronomskih cenah na ceniku. Tako pa je za osvežilno hidracijo poskrbel studenček pri odcepu za Macesnovec, pregret život pa se je po štirih dolžinah polprofesijonalnega kravla prijetno shladil v jezeru Kreda. Dostop do jezera je otežen, ker drugega lesenega mostu, gledano proti Krmi, ni več in je treba Radovno prebresti, kar je za junake, vajene vsega hudega, pravi mačji kašelj

Tudi včerajšnji petek, 16. 8. 2024, je bil prav lep. V jutranjem hladu skok iz Kota po plezalni na Rjavino, nato po grebenski poti do Dovških vratc in v soncu naprej do Staničeve koče. Če do koče v nahrbtniku ne ostane nič več tekočega, si žejo lahko pogasite z radlerjem ali pivom za skromnih 7€ .
Spust čez Vrbanove špice v popoldanski vročini je precej lažji kot vzpon v nasprotni smeri, kar je okusilo nekaj prepotenih pohodnikov. Prav klavrna pa je bila podoba izmučenih čeških, španskih in francoskih planincev malo nad studencem, ki so morda naivno pričakovali lahek dostop do Staničeve koče, a so v najbolj vročih dneh težko otovorjeni odrinili iz Kota šele po drugi uri popoldne - in namesto planinskih užitkov verjetno doživljali le muko in gorje. Žal vsaka šola nekaj stane ...