jerque - Zadnja sporočila

Godovič bi kaj lahko slovel po svojem podzemnem svetu, ki je delo človeških rok, iz obdobja 1. sv. vojne in medvojnega obdobja, ko je bil pod Italijo. Gotovo ga je doživel vsak, ki se je od tam zapeljal proti Črnemu vrhu. Namreč takoj za tablo za konec naselja se začne 160 m dolg predor. Zgrajen je bil med 1. sv. vojno za potrebe železniške proge iz Logatca proti Črnemu vrhu, ki bi morala oskrbovati zaledje soške fronte, vendar je bila fronta prebita, še preden so položili tirnice, potem pa itak ni bilo več potrebe po progi. V okviru te povezave sta bila zgrajena nasip in predor Naklo v Logatcu, ki so ga pred nekaj leti odkopali, zasledil sem več nasprotujočih si zapisov o predoru v Kalcah, potem pa ta, ki danes služi cestnemu prometu. Nimam podatkov, verjetno pa so za "spremembo namembnosti" krivi Italijani, ki so zagotovo bili za povezavo po "svojem" ozemlju od Idrije do Črnega vrha, kjer so imeli nekaj vojašnic, in dalje do Ajdovščine, menda je njihovo maslo tudi cesta iz Črnega vrha do Cola. Verjetno so predor tudi razširili, kajti kolikor se spomnim s kolesarjenj po Štrekni, stari Pontebbani ipd., se v enotirni predor komaj stlači kolesarsko stezo, kaj šele dvopasovno cesto. Seveda hoja po predoru ni ravno varna, se pa da tudi priti dokaj blizu obeh portalov. Malo naprej od predora je tudi 180° ovinek, kjer se odcepi pot po trasi nekdanjega "feldbahna" (poljske železnice), takisto zgrajene med 1. sv. vojno, ki pripelje do Idrije oz. doline Idrijce nekje pri Divjem jezeru. V eno smer se naj bi hodilo ok. 2 do 3 ure, če je kdo tod že hodil, se priporočam za kakšne napotke, ko se bodo dnevi malo podaljšali.

No, omenjeni predor seveda ni razlog za obisk Godoviča. Nekaj parkirnih možnosti sicer je na voljo tudi blizu posameznim zanimivostim, sicer je pa še najprikladneje parkirati pri krajevni cerkvi sv. Urbana. Tam je tudi edina informativna tabla z nekaj namigi za izlete tudi za tiste z drugačnimi preferencami. Naša pot pa gre po trasi t.i. francoske ceste, malo asfaltirane, malo makadamske, ki pelje tik nad južnim portalom prej omenejenga predora. Ampak še pred predorom nas čaka prva "kljukica": utrdba št. 3 Alpskega zidu. Ki je pravzaprav zelo dobro skrita celo v jesenskih razmerah (brez listja) in je ni lako najti niti, če poznamo njene koordinate. Pravzaprav je treba s ceste stopiti na slabo uhojeno "brezpotje", ki se strmo spusti navzdol in nekako skozi vegetacijo slediti "gazi". Na koncu vendarle dosežemo manjšo utrdbo z dvema podzemno povezanima vhodoma. Najbrž ni potrebno poudarjati, da potrebujemo primerno svetilko.

Ko po "francoski cesti" ali kakšni bližnjici dosežemo glavno cesto južno od predora, lahko znatno sekamo tisti 180° ovinek (mmg., ker ni pločnika, hoja tam ni varna), če cesto previdno prečkamo, s peskokopa ali karkoli že je tisto na drugi strani, pa najdemo stezo, ki se kar strmo povzpne navzgor. Še preden se steza spet približa cesti, opazimo znake naslednje utrdbe št. 1: jekleno opazovalno kupolo, vodni zbiralnik, po nekaj skrivalnicah pa tudi vhod v bojni blok. Lesena vrata nimajo nobenih zapahov, ključavnic ipd., zato jih lahko odpremo, se po stopnicah spustimo navzdol, po nekaj prostorih je tako nizek prehod, da se boste morali skloniti tudi najmanjši, potem pa.... verjetno kar glavna atrakcija Godoviča.

Italijani so namreč bojni blok postavili kar na severnem koncu še enega AO predora iz 1. sv. vojne, ki je še daljši (različni viri navajajo dolžine med 300 in 400 metri) in nikoli dokončanega. Kar brž povejmo, da brez primerne opreme nikakor ni pametno iti v ta predor. Najprej res dobra luč, kjer bomo hvaležni za vsak lumen. To tudi ni turistična potka v Postojnski jami, ki bi se jo dalo prehoditi v lahkih čeveljcih ali supergah. Nasprotno, če ne gledamo dobesedno vsakega koraka, se bomo hitro spotaknili ob kamenju ali čim drugem, kar leži po tleh. Tu pa tam bo treba zlesti čez kupe kamenja in tam pot bolj spominja na visokogorske, kar seveda zahteva primerno obutev. Pa nikar ne glejmo samo pod noge, splača se redno ustavljati in pogledati tudi navzgor. Opazili bomo, da so posamezni deli predora ostali v različnih fazah gradnje. Predvsem v severnem delu je predor že obokan, proti jugu pa postane ožji in predvsem nižji rov, komaj kaj višji od povprečnega človeka, torej vsaj najosnovnejša čelada sploh ne bo odveč. Očitno so vrtali v dveh "etažah", potem pa prebili strop med njima in zabetonirali obok. Podnevi se nam sicer z juga ves čas kaže luč na koncu predora, najprej kot drobna pika, ki se postopoma povečuje. Čisto na južnem koncu opazimo še "strešno okno", nato pa iz predora stopimo na vkop, ki spominja na sotesko. Povejmo še to, da se po vsega nekaj metrih te "soteske" ne vidi več predora, pa čeprav listja ni več. "Soteska" nas pripelje do makadamske gozdne ceste, ki nas lahko, če se nam ne da še enkrat v predor, vzporedno z njim pripelje do manjšega kakor parkirišča ob glavni cesti, ki je nekoliko južneje od bojnega bloka na severnem koncu. Česa drugega kot kažipota do južnega konca pa na tem parkirišču ni bilo opaziti. Še ena makadamska cesta s tega parkirišča pa nas mimo peskokopa (dostop vanj je prepovedan, s tem pa tudi do nekaj nekdanjih kasarniških objektov ) pripelje do Šebalskega bajerja oz. zajezenega potoka, ki je videti kot neka piknik točka za domačine. V neposredni bližini je pa že nova utrdba Alpskega zidu, št. 4, ki je tudi edina oglaševana in s kar nekaj znamenji obiskanosti. Najlažje jo najdemo, če gremo od bajerja po poti ob gozdnem robu. Vrata severnega vhoda se ne dajo v celoti odpreti, zato obilnejši morda ne bodo mogli skozi. Pa nič hudega, samo malo južneje se najde še en vhod, notri pa manjši podzemni labirint, ampak brez skrbi, za raziskovanje niso potrebna poglobljena znanja iz teorije grafov . Spet bomo potrebovali primerno svetilko, nekaj možnosti je, da se spotaknemo ob odtočne jarke ali nekaj druge krame po tleh, po stopnicah pa pazimo, da z glavo ne butnemo v nekam nizke jeklene traverze nad njimi.

Poleg teh treh naj bi v Godoviču bila še dva bojna bloka. Št. 2 je ostala prihranjena za potikanje ob feldbahnu, glede št. 5 pa ni bilo več prave volje, pa še vprašanje, kako je sploh z dostopnostjo, ohranjenostjo itd.

Zaradi finančnih težav obstaja možnost, da bo PD Jesenice prodalo Tičarjev dom na Vršiču. Zanj se zanima PD Ljubljana Matica, verjetnejši kupec pa je dosedanji najemnik Agencija Oskar, ki je dala boljšo ponudbo. Končno besedo o morebitni prodaji ima sicer občni zbor društva. Več: https://www.dnevnik.si/novice/lokalno/bodo-ticarjev-dom-prodali-2696231/

Če že smem špekulirati, lokacija ob v kratkem prenovljeni in s turisti nabasani cesti je verjetno predobra, da bi se morebitni novi lastnik dolgo upiral skušnjavi, spremeniti kočo v "butični" hotel...

A storže je možno dati drugemu? Ker v svojem profilu nikjer ne vidim te možnosti.

Tole sicer pišem z enotedensko zamudo, ampak danes je verjetno bilo več ali manj enako. Kakorkoli, Planinsko polje navduši v vseh razmerah, samo pravi del je treba izbrati . V bolj suhem je to severni rob s številnimi požiralniki. Samo mmg., kogar več zanima o "ozadju", bo gotovo našel marsikaj v diplomski nalogi iz geografije.

Ne da bi predhodno sploh vedeli zanjo, smo prehodili severno varianto Scilkine poti oz. vzdolž severnega roba. Priročno izhodišče je Grčarevec, kjer so na avtobusnem postajališču v smeri proti Planini uredili lično parkririšče z inf. tablo, parkirišče pa je priročno še za cilje zahodno od polja (npr. severnejši deli Planinske gore, Pod Srnjakom...), pa vendar niti približno ni bilo polno. Kolikor vem, so v Lazah na drugem koncu poti parkirne možnosti (pri podružnični šoli in mlekarni) nekoliko bolj omejene, sploh med tednom. Ko smo že v Grčarevcu, lahko skočimo do nekaj metrov oddaljene cerkvice sv. Luke, potem pa čez glavno cesto, od koder sta pravzaprav dve varianti poti: poleg naše nižinske (ki razmejuje travniški del polja na eni in gozd na drugi strani) še "višinska" skozi gozd, ki pa smo jo pustili za drugič kot obvoz za poplavne razmere.

Kolikor se mi zdi, bi tudi nižinska pot (sicer makadamska gozdna cesta s kar nekaj klopcami in tudi inf. tablo) do markiranega razcepa morala biti prehodna več ali manj večino časa razen ob "izrednih razmerah", nadaljevanje od razcepa proti Jakovici je pa lahko že bolj vprašljivo. Ampak do razcepa se že "dogaja" marsikaj. Najprej takoj za zadnjo vaško hišo opazimo nek betonski polvalj, kot kašen bunker na ne sicer najustreznejšem mestu. Zemljevid kulturne dediščine pravi, da je to vodni zbiralnik. V grčarevskem "vogalu" Planinskega polja se nahaja tudi nekaj t.i. "rup" oz. bolj učeno estavel, ki lahko odvisno od razmer služijo tako kot izviri kot tudi ponori. V izvirskem "načinu" verjetno nikoli ne škropijo kot gejzirji, sicer bi zagotovo že bili turistična atrakcija. Dalje pa pokrajina že spominja na "artilerijski poligon", toliko je teh vrtačastih požiralnikov, marsikje se da najti "luknjo" v el. pastirju in priti bližje, menda da celo sama hoja po teh "cedilastih" požiralnikih niti ni nevarna, ampak sreče ne kaže izzivati preveč. Ampak nikar še ne obračati, ker to sploh še ni vrhunec. Mimogrede, čeprav naj bi Unice tudi ob sušnih razmerah bilo dovolj tudi za "izvoz" na Obalo, v "normalnih" razmerah večji del nje ponikne že na južni polovici polja, natančneje v "ključih" ob vzhodnem robu blizu Ivanjega sela. Samo da ti požiralniki naj ne bi bili vidni nepoučenemu očesu oz. nikakor ne tako atraktivni kot severni, o čemer se bo treba še ob priliki prepričati na lastne oči. Ampak nekje na pol poti do razcepa pa vendarle tudi nekaj akcije. Unica, ki priteče do tod, izgnja v enem požiralniku skupine Kacanovce, tisto, česar pa ne more "požreti", pa nekako pod ostrim kotom "odbije" proti vzhodu.

Od razcepa je bilo možno priti neposredno v Jakovico. Pot (še vedno makadamska cesta) je speljana kar čez strugo Unice, ki je ravno pred tem prehodom izginila pod površje in se, kot se je izkazalo kasneje, znova pojavila malo naprej v strugi. V Jakovici navzgor skozi vaško jedro in cerkve sv. Mihaela, le malokdo pa v svojih potopisih omeni tudi kapelo Matere Božje v Leščevju tik pod cerkvijo na severni strani "grebena", z nekaj kmečke pameti se da hitro priti tudi do nje. Od tam še na hitro v Laze, pa ne bi preveč o tem, morda samo to, da novo razgledišče Jakovica le ni takšna "dodana vrednost", ker se podobni razgledi po južnem delu Planinskega polja ponujajo že izpred cerkve sv. Mihaela in najvišje točke Jakovškega griča, kamor hitro najdemo uhojeno potko tik preden cesta proti Lazam doseže gozdni rob.

Potem pa iz Laz pod Jakovico proti izvirom (nismo niti vedeli, da naj bi obstajala še bližnjica severno od Jakovice, pa nič ne de). Še preden znova dosežemo tisti prehod čez Unico, se levo (proti vzhodu) odcepi kolovoz, ki nas pripelje do znova nekoliko napolnjene struge in požiralnikov Strževce, kjer pa večina vode dokončno ponikne. Tam nekje se levo (proti severu) odcepi še precej zarasla steza, ki pripelje do požiralnikov Škofji Lom ob SV robu polja. Že tukaj je "kraterjev" kot kje na Luni, pa tudi to sploh še ni vrhunec.

V suhih razmerah bi se dalo najti kakšno bližnjico vzdolž roba, ampak tako bi ostali prikrajšani za kakšno zanimivost. Nazaj na pot iz Jakovice, pri prehodu pa nova priložnost. Po načelu "kadar trava ne raste, s tacanjem ne delamo škode" jo mahnemo ob strugi, od koder se proti severu odcepi še en kar vodnat krak. Ki nas kmalu pripelje do tistih najbolj "pravih" in slikovitih požiralnikov z dovolj zgovornim imenom Pod stenami. Vode sicer že prej dokončno zmanjka, končno pa pod navpično steno zagledamo tisti dve znameniti Putickovi štirni, bolj učeno sta to katavotrona, vodnjaku podobni luknji, ki so ju umetno razširili ali celo izkopali in za zaščito čeznju poveznili še "kletki". Zdi se mi, da je delo človeških rok tudi tlakovan del struge tik pred "štirnama". Zakaj, struga tik pod steno je sicer precej bolj razgibana, tako da se po njej niti ne da udobno hoditi. Poleg štirn je pod steno še nekaj "luknjastih" požiralnikov, zaščitenih z neuglednimi rešetkami, pred steno pa znova polno "kraterjev", k ambientu svoje doda še stena, ki tako kar kliče k škljocanju. In ko se mimo razcepa po nižinski poti spet vrnemo v Grčarevec, se izkaže, da je ta sicer vsega nekaj km dolg sprehod trajal skoraj 5 ur. No, vsekakor se bo treba še vrniti, najprej v "povprečnih" razmerah, ko Putickovi štirni celo nista "brezposelni", in pa ob kakšni večji poplavi...

Če se že tako potikamo ob ponorih Unice, bi bilo nekako logično skočiti še do Vrhnike in si pogledati še, kako ta ista voda znova pride iz podzemlja, tokrat v številnih izvirih Ljubljanice (ampak ni treba hiteti, voda se menda do tja pretaka 2 do 5 dni). Zdaj, ko je v Unici bolj malo vode, bi bilo logično pričakovati, da bo podobno tudi v Ljubljanici. In v takšnih razmerah sta mi osebno obe "okenci" v soteski Retovje (do njiju sicer ni uradnih poti, ampak...) precej bolj spektakularni (smaragdno zeleni, odsevi...) in tudi dostopnejši (manj verjetno, da zalije del neuradnih poti). Medtem ko je v bolj vodnatih razmerah verjetno impresivnejše bližnje "troizvirje" pod plezalno skalo, ob kateri vodi tudi lahka sprehajalna pot med Mirkami in Verdom....

Če si sposodim to temo. Od improviziranega parkirišča ob severnem robu vodi krasoslovna naravoslovna učna pot "okoli" koliševke. Narekovaji zato, ker vmes skrene proti Divaški jami in izpusti južni rob. Trenutno je sicer pot nekoliko skrajšana zaradi gradnje 2. tira in je vsaj uradno potrebno iti po bližnjici še tik pred progo. No, v soboto sicer prav tam, kjer pot doseže progo, ni bilo nikogar in si je dalo malo ogledati to nastajajočo infrastrukturno pridobitev. Iz Divače je tir že skoraj nared, celo vozno mrežo so že potegnili, malo naprej, kjer se bosta trasi tirov tudi ločili, pa je še gradbišče. Tudi podhod pod tiroma je pravzaprav že končan in nekdo je podrl železno mrežo, ki bi ga morala zapirati.

Da se tudi spustiti na dno udornice. Če je za hojo po učni poti (gozdnih poteh) popolnoma dovolj neka osnovna pohodna obutev, imata poti navzdol že bolj "visokogorske" karakteristike in je absolutno obvezna primernejša obutev, spust je odsvetovan v spolzkih razmerah, npr. v primeru snega (če v teh krajih kdaj zapade). Lažjo pot hitro najdemo, če gremo od parkirišča v smeri urinega kazalca. Pot je vsaj spočetka dobro vidna vendar kot rečeno, nekoliko težja (strma, po kamenju...), ko že kar precej spodaj zavije desno, se nekako izgubi, vendar ni problem najti dna. Tudi dno je sicer poraslo z drevjem, sedaj, ko ni listja, se sicer nekoliko vidijo pobočja tudi iz "žabje" perspektive. Druga pot je z južnega roba, ravno nekako nasproti parkirišča, tudi ta pot je strma in meliščasta, da si nismo upali po njej, sploh če obstaja nekaj varnejša alternativa.

Ko se učna pot mimo Divaškega Radvanja (mmg., obe vrtači sta sicer porasli z gozdom in posledično manj "instagramski") vrne v bližino udornice, je vredno "skreniti" desno ob južnem robu. S poti skrene cel kup uhojenih potk na neuradna razgledišča (so sicer opozorila, da je hoja po skalah na lastno odgovornost), od koder se ponujajo lepi razgledi na navpično severno steno, ki je praviloma večji del dneva osončena, v kader pa se da zlahka dodati še Vremščico in Nanos v ozadju.

Nekaj ravno tako neuradnih razgledišč je pričakovano tudi ob severnem robu blizu parkirišča (s tem da posnetki proti jugu zaradi smeri proti Soncu ponavadi niso najuspešnejši), ob vzhodnem robu je uradno in z ograjo zavarovano razgledišče s tablo o travnikih in klopjo, ob zahodnem robu pa zaradi "džungle" ni nekih primernih razgledišč.

Cela učna pot z gradbiščem 2. tira, ekskurzijo do dna, vključitvijo južnega roba in izdatnim fotkanjem je hirro vzela nekaj več kot 2 uri.

Bili danes. Vremenarji so pravilno napovedali jasno vreme v Gornjesavski dolini, smo mislili, da bo seglo tudi čez mejo, ampak je žal bila megla. K sreči ne gosta, tako da smo še vedno lahko uživali v lepotah še ene "smaragdne lepotice", če so se že oddaljenejši objekti (npr. most nad sotesko) videli nekoliko slabše.

Tisto o primerjavi z Vintagrjem (namreč težavnosti; o lepoti bi se dalo razpravljati) vzamem nazaj. Sicer so se nizki čevlji s primernim podplatom obnesli čisto v redu, gojzarji bi bili že overkill. Pač malo previdneje je treba stopati po delih po skalah, koreninah ipd. in to je to.

Ker očitno še ni opisa poti, bi ga v naslednjih dneh napisal in tja nalepil slike. Poskus GPS tracka žal ni uspel, očitno soteska preveč moti signal.

Ampak ob dodajanju "gore" bom moral najprej določiti gorovje. Kot se mi dozdeva, to sodi še v podaljšek Karavank, ki naj bi na zahodu segale prav do Ziljice. Razen če me kdo ne prepriča, da so to morebiti že Julijci...

Potem bo treba doreči uradno slovensko ime. Na trijezični tabli ob izhodiščnem parkirišču piše Ziljska globel. Samo to mi vleče na Ziljo na avstrijskem Koroškem, bila bi lahko kvečjemu "ziljiška". Še raje pa kar Globel ali Soteska Ziljice. Ponekod se najde tudi Mala Ziljica, vendar izključno v zapisih o tej soteski, poleg tega bi potem morala nekje biti še velika...

Tista tabla sicer ni najbolj kredibilna, na njej namreč omenjajo tudi spomenik Napoleonu. Ko pridemo do tja, je takoj jasno, da tisto ne more biti niti Francoz, kaj šele Napoleon, tamkajšnje table nas poučijo, da je postavljen na čast avstrijskim vojakom, ki so se bojevali proti Napoleonu.

Če ne bi bilo megle, bi najbrž bil izpred spomenika kar lep razgled proti severu. Tam je tudi cel kup klopc, precej več kot je prostora na parkirišču. Verjetno imajo Trbižani tam svoj "Rožnik" ali pa tja skrene dosti kolesarjev z bližnje kol. steze. Tam se tudi prične vratolomen spust (če gremo v nasprotni smeri urinega kazalca) po številnih ovinkih in stopnicah vse do rečnega brega.

Potem se pot ves čas drži rečnega desnega brega, malo gor, malo dol, ali po skalah ali po lesenih "vintgarskih" potkah. Ves čas nas pred morebitnim padajočim kamenjem ščitijo mreže na pobočju, na nekem mestu ne gre drugače kot čez zelo kratek predor, malo naprej pa nekaj kot nagrobnik, vendar je zgolj spomenik grofu Carlu von Arcu Zinnebergu, ki je s pobudo glavni "krivec", da lahko uživamo na tej poti (dokončanja zaradi prezgodnje smrti žal ni dočakal). Če koga zanima, je malo več o njem tule v nemščini (hmmm, Celovčani uporabljajo italijansko ime reke namesto njihovega klenega Gailitz): https://www.kleinezeitung.at/kaernten/18744075/rundwandern-im-gedenken-an-graf-carl

Pot še nekaj časa vodi ob reki, tudi pod previsom, potem pa se že usmeri navzgor in začne zapuščati sotesko, tokrat je vzpon (ali spust, če gremo v nasprotni smeri) nekoliko manj vratolomen. Ampak ne še tako hitro, ker nas čaka še "skrito presenečenje". Ko med vzpenjanjem naletimo na klopco pred ogrado, lahko pravzaprav stopimo za to ogrado in hitro najdemo vrh slapu Rio Molino (po slovensko bi verjetno bilo Mlinščica ali kaj podobnega), ki je sicer dobro "skrit" za skalo, da se ga s poti ne opazi. No, od tam laho vidimo samo njegov vrh in zaslutimo, da je kar visok (po moji pribl. oceni vsaj 10m). Če si ga želimo ogledati z druge perspektive, moramo najprej priti ven. Med nadaljnjim vzpenjanjem na nekem ovinku idilo na vsem lepem prekine hrup in skozi drevje lahko celo opazimo avtocesto iz Avstrije. Nekoliko naprej nas pričaka kamen KRB, zraven pa kar dve razlagi. Tista druga in daljša, ki trdi, da je to kratica za Kronprinz Rudolf Bahn, kot se je imenovala proga proti Jesenicam in Ljubljani, je pravilna, prva v večjem fontu pa je čisto mimo.

Takoj za tem KRB kamnom pa se že znajdemo na kolesarski stezi med Trbižem in Ratečami. Desno bi za ovinkom hitro dosegli izhodiščno parkirišče, ampak čisto na levi je nekdanji železniški in danes kolesarski most, ki smo ga sicer videli tudi iz soteske. Po prometnem znaku sodeč ima nosilnost samo 400 kg (oz. 0,4 tone). In z drugega konca tega mosta se lahko opazi prej omenjeni slap. Ampak Italijani znajo včasih biti res "umetniki". Saj je hvalevredno, da so nekdanjo progo oživili v zelo lepo kolesarsko pot in obenem revitalizirali tudi ta most. Ampak če lahko celo mimodrveči "pogačarji" opazijo, da stoji most nad slikovito sosesko, in bi si zaželeli kakšen posnetek... Hja, prevozen je samo srednji del mostu, oba robova pa sta temeljito zabarikadirana, da ti pogled na katerokoli stran zastira dvojna ograja. Ali imaš pri sebi kaj podobnega periskopu ali enostavno dvigneš roke in fotkaš na slepo... Ampak s teleskopskim objektivom sem vendarle nekako uspel ujeti slap.

In najbolj zanimivo. Ker smo prišli zgodaj, smo imeli celotno nedvomno "instagramsko" sotesko izključno zase. Po izhodu smo šli čez most in proti Trbižu, ob vrnitvi nekaj ur kasneje bolj majhno parkirišče še vedno ni bilo polno. Za razliko od "konkurence" v bližini Bleda nas niti parkiranje niti vstop nista stala niti centa. Kaže, da znajo dobro skrivati svoje bisere...

Za vikend razmišljamo o tej soteski, najbrž kar krog s parkirišča na Bamberški cesti (kakšen namig za krajše skrenjenje s poti?). Edini vir do zdaj je ta tema. Zdaj pa priporočena oprema. Ne daj bože, da bi Italijani tista opozorila prevedli vsaj v angleščino, če jim že "smrdita" slovenščina in nemščina (sicer tudi priznana jezika v Trbižu),"calzature idonee" naj bi pomenilo primerno obutev, ampak kaj konkretno?Na slikah je sicer videti kot neka "Vintgar varianta", torej lesene potke, ograje, brvi (najbrž nikjer ni treba bresti čez vodo?) ipd. Po tem bi bi sklepal, da je to ravno eno stopnjo težje od "Nizozemcev v coklah" in da bi moralo iti tudi z nizkimi in malo manj dobrimi pohodnimi čevlji s profilom (proizvajalec izrecno odsvetuje visokogorje). Druga alternativa so samo visoki "top sh*t" gojzarji, ki se sicer super obnesejo, le hoja po asfaltu je prava muka. Palice bodo verjetno bolj kot ne v napoto? Na slikah so tudi tuneli (upam, da ne prenizki za nekoga, ki v višino "štrli" nekaj cm nad moškim povprečjem) plus opozorilo za padajoče kamenje, tako da bo čelada najbrž kar na mestu. In pa priložnost za preizkus čisto nove čelne lučke.

Smer kroga menda da ni predpisana, verjetno pa je vseeno katera bolj priporočena kot druga? Nekih padavin, snega itd. v Trbižu do zdaj ni bilo, tako da nekih hudih zadržkov ne vidim. Verjetno pa bi že postavili vsaj tablo "chiuso", če bi res kaj bilo.

Že kar vnaprej hvala, če gremo, pa vsekakor sledi update in poročilo.

Do pomladi se na vršiški cesti končujejo dela in naj bi bila normalno prevozna, razen seveda, kadar vreme, plazovi itd. ne bodo hoteli drugače.
https://n1info.si/novice/slovenija/na-prelazu-vrsic-konec-gradbenih-del-za-letos-kdaj-se-bodo-nadaljevala/

Tiče se tako "pešadije" kot kolesarjev, zato si bom izposodil kar to temo. Skratka, okoli Lokavca oz. ravno na območju številnih poti na Čaven se menda potika medvedka s 3 mladiči. Previdnost ne bo odveč.
Več: https://www.24ur.com/novice/slovenija/na-plazu-slano-blato-opazili-medvedko-s-tremi-mladici-med-prebivalci-zavrsalo.html

Za poznavalce Bohinjskih gora (ki ločujejo Bohinj in Baško grapo) in malo tudi Cerkljanskega hribovja.

Torej, potikal sem se okoli Vrha Bače. Tja sem prispel s Soriške planine oz. natančneje po "poluradni" poti (ni markirana, je pa dovolj očitno uhojena), ki z ostankov žičnice med obema vrhovoma Slatnika preči kar impozantno južno steno in ob tem s cikcakanjem izgublja višino, dokler se ne priključi poti iz Petrovega Brda in doseže ostanke italijanske vojašnice blizu prelaza. Bi se lahko reklo, da sem prečil južno steno Slatnika ali pripada že kakšni drugi vzpetini?

Izpred vojašnice oz. z naravnega razgledišča pred njo se odpre pogled na tale hrib z mogočno navpično skalnato steno na desni polovici 1. slike tik nad lovsko kočo (na skrajni desni). Najprej sem mislil, da so to Šance, ampak podrobnejši pregled zemljevidov pravi, da so Šance nekoliko južneje, verjetno na levi polovici slike, tale hrib pa kar nima imena (čeprav je videti višji, ampak dopuščam možnost popačitve zaradi perspektive)?

In zakaj sem se zapičil ravno v ta hrib tik nad kočo? Najbrž se tudi brez zooma lahko opazi vhod v bojni blok italijanskega Alpskega zidu nekje na sredi te navpične stene. K sreči se da ta vhod doseči tudi nealpinistično, lahko po "kozji" stezici izpred same koče, še lažje pa na markiranem odcepu "Rapalska meja" severno od koče. Če vstopimo (mmg. obvezno z dobro baterijo), glavni rov kmalu zavije desno in se konča v opazovalnici. Pogled skozi ozko lino te opazovalnice je na 2. sliki. In desno zgoraj je nek vrh. Najprej sem mislil, da gre za Šavnik, ampak kasneje, da pravi Šavnik sploh ni poraščen z drevjem. Kateri hrib je potemtakem to? Ker GPS v rovih ne lovi, v EXIFu ni tega podatka (lahko pa rečemo, da je v zračni črti nekaj metrov zahodneje od lovske koče), se pa najde, da je GPSImgDirection 38.27 in GPSImgDirectionRef "Magnetic North", žal pa nikjer ne najdem podatka, kaj ta podatka sploh pomenita in koliko sta zanesljiva. Vsekakor pa je to zagotovo pogled nekam proti severu in po zemljevidu bi lahko bil Mali vrh ali Jelenov/Jelov vrh severno od Šavnika.

Italijanski soldati pred 9 desetletji so lahko uživali tudi v razgledih z "balkona" ob samem vhodu v omenjeni bojni blok. Proti Baški grapi je na sliki 3. Prepozna se Bačo pri Podbrdu, ob povečavi bi se tudi samo Podbrdo, pozornost pa pritegnejo 3 vrhovi, ki izstopajo po višni in so s te perspektive videti skoraj enako visoki. Jasno, da mora biti vsaj eden Porezen, ki je sicer tudi na seznamu želja za kdaj naslednjič. Če grem to projicirati po zemljevidu, se mi zdi, da bi lahko bil najbolj desni res Porezen, srednji morda Pohoški kup a.k.a. Glava, najbolj levi pa Hoč? Dva nekoliko nižja "kuclja" pa morda Črni vrh tik pred tem "triglavom" in še malo pred njim nekoliko nižji in izoliran Špičnok?

"Veselica" glede prenove in zapor vršiške ceste se očitno začenja že pojutrišnjem. Obvezno čtivo za vse, ki imate v tistih koncih kakšne načrte: https://www.promet.si/sl/na%C4%8Drtovana-dela-na-vrhu-vr%C5%A1i%C4%8Da-

Del poti med Mačkovim grabnom in Mehačkom je zaprt. Kakšna sanacija po ujmi ali kaj podobnega? Ampak ni hudega, na barikadah na obeh straneh je z ročnim napisom preusmeritev na obvoz, na vzporedno stezo (je vrisana na OSM), ki gre nekoliko nižje od uradne. Treba je tudi po kamnih čez en potok ali hudournik, tokrat brez problema, ob kaj več vode pa najbrž ne bi šlo brez mokrih nog. Prečkanje je tik pod neko pregrado (zajetjem?), od koder se razlegajo neki čudni zvoki. V sezoni kratkih hlač je morda dobro dodati, da ob tem potoku raste nekaj podobnega koprivam.

Sicer je pa v času jutranje dopoldanske "svežine" (če pri 20 stopinjah lahko rečemo tako) vladalo pravo mrtvilo tako na obeh Grmadah kot na Tošču, vsega skupaj je bilo srečati res samo za vzorec mimoidočih.

Če slučajno kdo ne spremlja medijev, na Trstelju gori, v nevarnosti je tudi koča.
https://n1info.si/novice/slovenija/na-krasu-spet-zagorelo-gre-za-vecji-pozar/

Z nekajdnevno zamudo malo daljši raport. Ob tem se je postavilo še nekaj splošnih vprašanj, ki nimajo zveze z lokacijo.

Torej, šli smo v sredo, ko so vremenarji napovedovali vročinski val. Iz nekih "osebnih" razlogov smo ga naskočili iz zahodne smeri. V igri je bil tudi štart iz Sorice ali (Zg.) Danj, vendar ni bilo čisto jasno, ali se tam sploh da legalno in nemoteče parkirati. Po drugi strani pa smo vedeli, da to je mogoče na Soriški planini plus bilo je nekaj lobiranja za bolj "ravninsko" varianto. Od tam smo jo ubrali po označeni poti do Krekove koče in Gladkega vrha nad njo. Uradno bi pot morala trajati nekaj čez 3h v eno smer, pa smo jo brez nekega "dirkanja" prehodili v pribl. 2h in pol v vsaki smeri. Kapo dol PD Železniki za vzorno markiranje, le en smerokaz v bližini izhodišča, ki sicer vodi v neko drugo smer, je bil popolnoma neberljiv in samo tam smo se zanesli na maPZS navigacijo. Najbolj presenetljivo, da vse do koče in nazaj nismo srečali niti ene žive duše, vsaj človeške ne. Ali je to dan in zgodnja ura začetka, ali pa tu tudi na splošno ni kaj dosti prometa...

Kot rečeno, na Soriški planini je mogoče brezplačno in legalno parkirati (nekdo je ob tem dejstvu kar brez zemljevida pravilno zaključil, da očitno še ne leži v občini Bohinj ). Navsezgodaj zjutraj ni bilo tam še nikogar razen par avtov pri penzionu Lajnar, verjetno njihovih gostov. Ob vrnitvi se je okoli našega avta nabralo še kakšnih 5, nekaj še pri penzionu, tudi po cesti je le tu in tam zapeljal kakšen tujetablični avtodom, nekoliko presenetljivo glede na bližino turistično razvpitega Bohinja in cestne povezave proti podobno razvpitemu Posočju. Na omenjenem parkirišču je sicer dovoljeno tudi "klošarsko" prenočevanje, če se v penzionu le plača turistična taksa. Ob travnikih in cestah malo stran v naši smeri pa povsod table, ki prepovedujejo "taborjenje". Je res tak naval zastonjkarjev?

Prvi del poti vse do Kremanta resnici na ljubo ni nič kaj spektakularen ali drugačen presežek. Kar morda niti ni tako narobe glede na bližino Bohinja, se vsaj takoj izloči instant turiste od pravih planincev/pohodnikov ipd. Kakorkoli, spočetka se hodi več ali manj po gozdu, na začetku celo po makadamskih in tudi asfaltnih cestah, ko vendarle skrenemo na peš poti, se je najprej pojavilo nekaj barikad v obliki podrtih kapitalnih smrek (kar verjetno pomeni, da jih bodo v doglednem času pospravili), na vsem lepem pa nekje levo in desno od markirane poti ograja, sama pot pa zaprta z dvema "vzmetema". Ker ni bilo nobenega napisa in med nami nobenega pravnika, smo zgornjo “vzmet” na enem koncu lepo sneli, prestopili spodnjo in jo potem pripeli nazaj. Upam, da nismo naredili prekrška oz. komu celo dali temelja za morebitno motenje posesti. In medtem, ko je "vzmet" bila sneta, bi prisegel, da sem slišal neke visoke tone. Smo morda sprožili celo alarm ali kaj? Kasneje smo očitno zapustili ograjen prostor, tokrat skozi vratca s patentom na utež za samodejno zapiranje.

V tem prvem delu pot za nekoliko dlje časa zapusti gozd na Danjarski planini, kjer se je paslo nekaj konjev, ki se niso menili za nas. Nekoliko presenetljivo so bili razigrani tudi ob vračanju, ko bi človek pričakoval, da se bodo živali zavlekle v senco in udarile siesto. Tudi na sami poti čez planino je bilo opaziti konjske iztrebke. Morda namig za mestne vrtičkarje, gnoj iz omenjene surovine se prodaja po kar zasoljenih cenah.

Manj spektakularen prvi del poti se nekako konča malo naprej od Kačjega roba, ko se pot odcepi s še ene gozdne ceste desno in navzgor skozi še zadnji gozd. Očitno se je tu uhodilo več vzporednih verzij, če se držimo bolj leve, pa bomo na naši levi uzrli prvi bunker Rupnikove linije. Sicer so vsi na Ratitovcu očitno tipski in zgrajeni po istem načrtu, ki mene spominja na miš z dolgim repom. Začuda pa ni nikjer nobenih markacij za Rupnikovo linijo, kakršnih smo sicer vajeni z območja Gorenje vasi, Blegoša in tudi Zaplane.

Kakorkoli, za tem bunkerjem pot dokončno zapusti gozd (konec koncev bi vendarle morali doseči tudi višino gozdne meje) in odpre se nam tisti pravi planinski raj, pa še junij je upravičil svoje ljudsko poimenovanje rožnik. Vzpnemo se na Kremant in nato vzdolž grebena proti "Staremu zidu" (moje poslovenjenje Altemaverja). Ozračje sicer ni bilo najbolj bistro in so oddaljenejši vršaci bili nekoliko zamegljeni, ampak razgledi so še vedno bili za vikati. Nekje pred seboj smo opazili tudi skupino večjih ptic (ujed?), žal proti Soncu ne najbolje vidnih, ki so na žalost odletele, še preden smo privlekli kamere. Bi bil hvaležen za namig, kaj bi to teoretično lahko bilo. Ko se nam pridruži pot iz Zg. Danj (malo več o tem kasneje), pa med vzponom proti Altemaverju že drugi bunker. In potem v "klinu" med razpotjem še eden. Tja grede smo šli po "severni obvoznici" pod vrhom in ob poti nas je pričakal, kdo bi si mislil, še en bunker, ki v duhu ponovne uporabe služi tudi kot podlaga za markacije. Kmalu po tistem, ko se poti spet združita, pa končno pogled na Krekovo kočo. Čaka nas še krajši spust, mimo namenske ozke "razpoke" v ograji in dveh kalov (ali se tako reče?), okoli katerih se je pasla kar številna čreda krav. Za same krave smo vedeli, da so načeloma miroljubne in se niti ne dajo motiti, ampak med njimi so očitno bili tudi najmanj trije biki, ki se niso kaj dosti menili za javno moralo in si veselo dajali duška z naskakovanjem krav. Za bike pa nam ni bilo jasno, kako napadalni znajo biti do ljudi, zato smo v primerni varnostni razdalji obšli gruče in nato mimo zimskega bivaka dosegli Krekovo kočo, ki je verjetno kar sinonim za Ratitovec. Šele tu smo srečali prve človeške sotrpine, ki so kapljali iz nasprotne (vzhodne) smeri, najbrž bo to "avtocesta" iz Prtovča. Ampak dopoldne še ni bilo gneče. Koča je bila odprta, na klopeh okoli nje pa ni posedal nihče.

Od koče še kratek vzponček na bližnji Gladki vrh, kjer so se tudi pasle krave, očitno kar atrakcija za lep del obiskovalcev. Mmg., ali ni tu nobenega planšarja, ki bi nanje "vrgel uč" in jih molzel? Gladki vrh premore še dva bunkerja z zaprtimi vrati, južnejšega se lepo opazi tudi izpred koče, severnega pa od stebrička na samem vrhu. Menda bi bila še dva bunkerja, če bi nadaljevali še naprej proti vzhodu na Kosmati vrh, ampak bosta očitno počakala na kdaj drugič, ko je predvideno podrobnejše raziskovanje vzhodnega konca Ratitovca.

Nato povratek od koče znova mimo krav in potentnih bikov na Altemaver, tokrat čez kar spektakularen vrh. Povejmo še, da so že sicer na grebenu včasih potegnili močni sunki severnega vetra, tako ga ni bilo junaka, ki bi se upal priti preblizu samega roba prepada nad skoraj navpično južno steno. Zahodno od Altemaverja pa že omenjen razcep proti Zg. Danjam. Moja lobiranja, da bi se vračali po tej poti in se nato z vzponom od Sp. do Zg. Jirna vrnili na izvorno pot, so bila že vnaprej obsojena na neuspeh, nekako pa sem uspel doseči kompromis, da me "bunker freaka" tam počakajo, ko skočim tistih nekaj 100m do še enega bunkerja, ki tudi služi kot podlaga za markacije in se ga sicer lepo vidi tudi s Kremanta. Začetek te poti je sicer ograjen z neko nizko leseno pregrado, ki bi se jo bržkone dalo prestopiti, če le ne bi nad njo bila razpeta še žica (električni pastir?), ampak par metrov stran mi je kot dolgonogemu vendarle nekako uspelo prestopiti vse skupaj. Že do bunkerja je skozi visoko travo vodila le zelo ozka "gaz", kot da bi pot bila neprometna in nanjo občasno zaide le kakšen samotar. Vseeno bi me zanimalo, kakšno bi bilo nadaljevanje, če bi obveljal moj predlog, torej glede samega nadaljevanja poti in težavnosti vzpona med obema Jirnoma. Tako pa smo jo ubrali nazaj po isti poti in tisti "zoprnejši" del skozi gozdove in "barikade" se mi je vlekel dosti bolj kot tja grede. Verjetno zaradi utrujenosti in dejstva, da je hoditi dol težje kot gor...

Čas bo za nove pohodne čevlje in me zanimajo izkušnje z znamkami.

Najprej tipičen use case: občasne ne ravno dolge poti v praviloma nezimskih razmerah po sredogorju, npr. rang Polhograjcev, kakšen Blegoš bi sodil že med ekstremnejše primere. Naj bo dober oprijem po gozdu, travniku, občasno tudi skalah, za sneg mi je manj mar, ker če me že kje preseneti, so zmeraj zraven tudi derezice. Predvsem pa naj bodo zdržljivi, da ne bodo razpadli že po enem letu. Cenovni rang bi idealno bil nekje do 100€.

Morda bi že iz patriotskih razlogov začel z Alpino in v njihovi spletni prodajalni sem tudi našel nekaj kandidatov. Na začetku te teme je opaziti kar nekaj hvalnic kvaliteti, ampak od takrat je minilo že kar nekaj časa, Alpina je takrat bila še "naša"... in me zanima, če to še vedno drži. Pa očitno Alpinina definicija za visoke čevlje vključuje tudi pol visoke...

Kakšne izkušnje s Quechua ali Forclaz iz Decathlona? Google mi bolj na hitro pravi, da je njihova kvaliteta zelo dobra glede na ceno...

Na pogled so mi všeč tudi McKinley iz Intersporta. Zaenkrat sem uspel izvedeti predvsem, da začuda to ni ameriška znamka (tako se je imenovala njihova najvišja gora, preden so ji vrnili staroselsko ime), temveč novozelandska.

Do zdaj sem imel Kilimanjaro, očitno je to neka Hervisova hišna znamka. Po komaj malo več kot enem letu uporabe se je na vsem lepem odlepil podplat od "vreče", ki objema stopalo, zato sem to znamko in trgovino že iz inata dal na sh*tlisto. Čeprav moram tudi pošteno priznati, da sem do tedaj bil zadovoljen, prilegali so se kot uliti, se dobro držali vseh možnih podlag, nikoli žuljev. Še pred tem sem celih 15 let (res pa tudi, da sem jih v začetku uporabljal bolj malo) imel neke noname iz Hoferja, tudi podobno zadovoljen in najbrž bi jih imel še vedno, če se ne bi nek kamen nesrečno zagozdil v podplatno zarezo in preluknjal podplata. Verjetno bi bilo ob izbiranju dobro upoštevati tudi to... Žal pa ima Hofer politiko, da določene neživilske izdelke da v omejenih količinah na police, kadar se jim zazdi.

Že vnaprej hvala za mnenja oz. predloge.

Zapornice v Vratih naj bi zaživele že septembra. Več o spremembah pa tule:
https://n1info.si/novice/slovenija/biser-gorenjske-bodo-zascitili-z-zapornicami-in-precej-drazjim-parkiranjem/

OK, hvala.