Iz Zadnje Trente do bivaka pod Špičko.
Pot je urejena, lepo označena in nezahtevna
.
Ko je sonček oblil gore s prelepo žarečo svetlobo
, sva se podala na Jalovec.
Za tako imenovanega kralja gora sva si želela vzeti čas in ga spoznati in doživeti v vsej svoji lepoti.
Hodila sva zelo počasi, naredila veliko fotografij, občudovala razglede in meglico, ki se je vedno bolj nabirala v kotlini, dajala videz morja okoli naju in to je naredilo temu posebnemu dnevu še dodaten čar.
Na vrh sva prišla z neznatno lahkoto in se počutila kot peresci, ja, res je lep ta Jalovec, nekako poseben.
Na vrhu sva se zadržala kar precej časa, mudilo se nama res ni, le zakaj bi bežala od takih čarobnih trenutkov, razgledov, lepote, saj tega vendar preprosto ne moreš videti in doživeti tako pogosto.
Ni dolgo nazaj ko sem Jalovec obudovala s Koritniškega Mangarta, sedaj vem zakaj, saj tudi Dr. Julijus Kugy iz Trente še vedno strmi vanj in ne zaman