Pravo poletje v gorah se definitivno poslavlja. In tudi jaz sem našla nekaj ur, da sem še enkrat položila roke na te tople in zame tako nebeško pomirjajoče skalce. Morala sem na pot, ki mi pomeni izziv, hkrati pa me nanjo veže kar nekaj prijetnih spominov.
Pa k poti. Ob 14.20 štartala izpred Erjavčeve koče na Vršiču. Vreme fantastično, časa za užitke premalo. Urnih in hitrih korakov ko vstopa v steno, ki je po Kopiščarjevi poti res blizu. Plezalni pas, samovarovalni komplet, čelada in rokavice- vsa oprema brez izjeme. Potem pa strmi vzponi, nevarni prehodi, vrtoglavi prepadi in prelepi razgledi. Do okna v senci, na drugi strani prijetni sončni žarki, ki so me pospremili na vrh. Soliden vzpon mi je omogočil, da na vrhu posedim dobrih 25 minut, se posladkam, naužijem veličastnih razgledov in poklepetam - s kavkami seveda, ker drugega ob tej uri ni več gor. Vsi vrhovi na dlani. Sledi dokaj hiter spust po Grebenski. Med potjo opazujem sončni zahod in se kar ne morem naužiti vseh lepot, ki mi jih ponujajo gore. Ob 19. uri naročim kavo pri koči na Vršiču, se usedem na teraso in še enkrat pogled k Mali Mojstrovki, Bavšemu Grintavcu in ostalim vrhovom. Na nebu luna in prve zvezde. Jaz pa še vedno med gorami. Mirno in spokojno.
Kopiščarjeva pot je dobro varovana, le markacije do okna so na nekaterih delih res že slabo vidne. Hvala vsem, ki delate možicle. Pot je kljub vsem lepotam, ki nam jih ponuja, za izkušene gornike.