Zgodaj zjutraj se iz Štajerske namenimo obiskati Grintovec in Jezersko Kočno po Kremžarjevi poti, vendar v avtu pade predlog, da se odpravimo na Prisojnik po Kopiščarjevi. Na Vršiču parkiram in opazujem, kdaj se bo izza ovinka prikazal na kolesu možakar, ki zahteva svoje tri evre. Še dobro ne zaprem vrat in že stoji pred mano. Ko pokasira parkirnino, nam prijazno zaželi srečno pot in mi se odpravimo proti vstopu v Kopiščarjevo. Pred vstopom si nadenemo varovalne komplete, bolj za vsak primer, saj smo navajeni takšnih in še težjih poti. Če je človek v dobri psihofizični kondiciji, lahko varovane poti ki so v naših gorah, prehodi brez varovanja, razen ferate v Gonžarjevi peči, kjer je zaradi težavnosti varovanje res obvezno. Če pa kdo dvomi v svoje sposobnost, je pa bolje da se varuje, kjer je to mogoče.
Kljub napovedani vročini, nam pot ni predstavljala posebnih težav, saj je večina Kopiščarjeve poti zjutraj še v senci in tudi vetrič je blagodejno deloval in zniževal občutek vročine.
Varovala so v dobrem stanju, kamin je okovan z železjem, da že skoraj preveč, proti oknu zelo krušljivo. Težko da ne sprožiš kakšnega kamenčka, ki se lahko kar hitro spremeni v pravi plaz kamenja in ogroža pohodnike pod nami. Iz oboka okna še nekoliko kaplja, vendar so kaplje bolj redke. Grebenska pot lepa, ni preveč prepadna, varoval bolj malo, potrebnega nekoliko prostega, lahkotnega poplezavanja.
Na vrhu kar nekaj obiska iz vseh mogočih smeri. Razgledi še kar dobri, čar jim dodajajo še meglice, ki se začnejo dvigovati proti vrhovom.
Sestopimo po slovenski, južni smeri, ki tudi zahteva kar nekaj previdnosti in je ni za podcenjevati.
Dokaj zahtevna, dobro varovana, in lepa pot, ki pa pohodnikom, ki so v dokaj dobri psihofizični kondiciji, ne predstavlja posebnih težav.